5.12.2007
Objavljeno v Solze ob 20:18 avtor: sosed
… če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če … … če …
Kaj pomenijo nakopičeni če-ji? Moji, torej tisti, ki sem jih dal in še toliko bolj tisti, ki jih prejemam, govorijo veliko stvari. Pravzaprav vsak od njih nosi svoje pomene in sebi lastna sporočila. ČE bi jih strnil v nekaj glavnih točk pa bi lahko zapisal, da so če-ji v glavnem:
- izgubljene priložnosti,
- zavrnjena povabila,
- vzpostavljanje distance,
- diplomatske note (ja, dovolj jih je za kakšno daljšo etido),
- izhod v sili,
- pesek v oči
- in včasih, samo včasih : klofuta za streznitev.
Jup, danes je spet en čuden dan. Ko klofute kar dežujejo.
Epilog? Počutim se tako bedno, da bi najraje… Bacio sve niz rijeku…
Permalink
3.12.2007
Objavljeno v Solze ob 14:02 avtor: sosed
Od petka dalje približno vem, kako se počutijo bejbe, ko jih tipi čekiramo, ocenjujemo ter slačimo z očmi in povem vam ljudje - prav nagravžen občutek je!
Nič nimam proti, če punca pokaže zanimanje in ni lepšega gnojila za moški ego, kot če ti ženska namiguje, mižika in ti tako ali drugače pokaže, da se ji pač lušta(š)! Ampak prvi problem je v tem, da se v petek ni zgodila punca, ampak tip. In da me ni slačil z očmi, ker sem bil že … slečen. (Ok, ta post je vedno bolj čuden.) Poleg tega pa je bil opremljen s tako ledenim pogledom, da ti ob njem zaledeni kri. Take tipe vidiš na straneh črne kronike, pod njimi pa običajno grozljivo statistiko.
Naj razložim situacijo. Na vsake toliko si s sosedo privoščiva savno in privoščila sva si jo tudi v petek. In ko po dveh urah savnanja ravno nag lezem iz whirpool bazena, opazim tipa, ki sedi tam na robu bazena in me gleda direkt v … jup, točno tja! Mislim, tipo ni samo pogledal, ampak je zoomiral, fokusiral in si vzel čas za analizo. Jaz totalno v šoku plezam ven po lojtrci, nakar me tip totalno brez sramu pogleda direkt v oči. Jaz se ogrnem in se s čudnim občutkom odpravim k sosedi na ležalnik. Ja, zdaj imam v glavi miljon stvari, ki bi mu jih lahko zabrusil v ksiht, ampak takrat sem bil enostavno preveč šokiran, da bi sploh odreagiral.
Malo kasneje pride tipo za mano, se po mimohodu brez brisače (halo?) pozicionira na podestu direktno nad nama in si celo podstavi glavo za boljši razgled. Kakšen čudak! S sosedo čez kako minuto vstaneva in se odpraviva v spodnje nadstropje v najbolj oddaljeno od treh ali štirih finskih savn. Tip v roku minute pride za nama v savno in se usede nasproti mene. Takrat mi je vse skupaj začelo delovat malo scary.
Ker sva se že pred tem odločila, da je ta runda zadnja, sva se po odhodu iz savne le še stuširala in odpravila proti zunanji garderobi. Psiho pa… (HALO?!) … pride za nama. Ko se je soseda oblačila v svoji kabini in ko sem sam ob omarici na rit ravno vlačil kavbojke, je naredil še poslednji mimohod. Šel je mimo mene in me brez izrazno gledal direktno v oči ob tem pa ves čas ni umaknil pogleda. Jaz ga pogledam v stilu “kaj bi rad?” tipo pa kar bolšči vame s svojim ledenim pogledom, da me je kar zmrazilo. Še ko je bil kakih 10 metrov mimo mene, je gledal čez ramo nazaj. Fak! Spreletel me je srh!
In priznam, da sem vso pot po parkirišču do avtomobila samo čakal iz katere sence se bo pojavil psiho. Nisem bil edini s takšnim občutkom. In ko je soseda govorila o tem, česa bi bil tak bolnik lahko sposoben, sem se kljub temu, da sem skušal ohraniti mirno kri, ujel pri razmišljanju, s čim bi ga v primeru nuje lahko lopnil po glavi, predno bi mu uspelo izvesti kaj resnično neumnega…
p.s.: Da ne bo pomote: ta post nima nič opraviti z mojim odnosom do istospolno usmerjenih! Tip je bil dejansko psiho, ne glede na njegove seksualne preference.
Permalink
22.11.2007
Objavljeno v Solze ob 11:27 avtor: sosed
Verjetno se vam je že kdaj zgodilo, da ste morali tako ali drugače sodelovati z osebo, ki je prej niste poznali. Poslovno ali privatno ste morali z njim ali njo preživeti nekaj minut, ur ali celo dni, ki jih je bilo treba nekako ‘ubiti’. Zato ste se zapletli v pogovor. In kar naenkrat ste se našli sredi spirale iz katere ni izhoda. Osebi se niste mogli, smeli ali želeli zameriti, ampak to kar govori meji na znanstveno fantastiko. Ne veste ali snemajo skrito kamero, ali gre za norčevanje, ali pa dejansko vse to prihaja iz ust nekoga, ki ste ga sprva ocenili kot pozitivno, prijazno, zelo razgledano in predvsem uravnoteženo osebo.
Začelo se je z nedolžnim pogovorom o ekologiji. Nadaljevalo z idejo o ‘čistem’ svetu, brez kriminala, političnih sistemov, verskih konfliktov, brez sporov in nasprotji. Na mojo pripombo, da je takšen svet, dokler po njem hodi človek, popolna utopija pa sem odprl vrata iracionalnega. Stvarnik ni utopija in njegov Božanski načrt še manj! Sledili so citati sv. pisma, napoved sodnega dne ter med drugim celo zelo svojevrsten nauk o homoseksualcih, njihovih (ne)pravicah in pogubi. Sprva sem skušal zadeve umiriti in nakazati, da me ta debata ne zanima več. Dejal sem, da ima vsaka družbena skupina in celo posameznik pravico do izbire svoje resnice in nabora prepričanj in nihče si nima pravice tega lastiti ali kako drugače posegati v njihovo integriteto. Ko sem ob tem naletel še na burnejši odziv in ugotovil, da bom prej prepričal steno kot njega, sem naredil korak nazaj in svoje odzive omejil na kimanje in občasne “a-hmm”, medtem ko so v meni govorili trije glasovi hkrati.
Lotil sem se svojega dela, medtem ko je (ne)znanec govoril naprej o armagedonu, kraljestvu na zemlji, o obuditvi tistih, ki si to zaslužijo in o obsodbi ter pogubi tistih, ki so zavili na drugo (tj. ne-njegovo) pot. Če možak ne bi bil majhen, (in vsaj na izgled) dobrodušen ter nasmejan starejši gospod, bi se ga verjetno ustrašil. To kar je govoril, mi namreč nikakor ni šlo v kontekst s sliko, ki sem si jo o njem ustvaril do tega trenutka. Vem da religija nima veze z racionalnim in prav je tako. Ne verjamemo z glavo, temveč s srcem, z dušo. Vera je lahko čudovita stvar, zato resnično spoštujem in po svoje občudujem tiste, ki so jo našli in sprejeli. Vendar to je njihova osebna odločitev.
Kakorkoli že, tipo me je spravil v slabo voljo in še cel dan sem bil zamorjen ter socialno neuporaben. Mislim ok, štekam, da nekdo močno verjame, pa naj bo to vera v ideale, boga, naravo ali predmete. Spoštujem tako verstva kot vernike (malo manj institucije, ki največkrat izhajajo iz njih, a o tem kdaj drugič), seveda pa bi si želel podobno spoštovanje prejemati tudi v zameno. Ne rabim pranja možgan, ne apostolov, ki širijo pravo vero. In zadnje kar potrebujem ta trenutek, je pridiga o tem, “kako bom pogubljen, v kolikor ne sprejmem Njegove veličine”.
Tudi, če je nekje zgoraj nekdo, ki gleda na nas, zavračam Njegovo kraljestvo, v kolikor so tja povabljeni samo tisti, ki brezglavo capljajo za njegovim naukom in obsojajo vsakega, ki razmišlja drugače. Se mi nekako zdi, da bi bil v slabi družbi…
Permalink
29.10.2007
Objavljeno v Solze ob 11:28 avtor: sosed
Ok, dihi z mano. Štej do 10! Misli srečne misli… Ma nič ne bo pomagal, zdele sem besen kot ris! Nekdo mi je pred nosom spelal pianino. Argggthfgt! Že dva meseca spremljam tržišče rabljenih klavirjev. Saj se spomnite - otroške sanje in to. Skratka, ugotovil sem, da je na trgu zelo malo novih glasbil. Istih nekaj klavirjev gledam že nekaj tednov. In potem se danes prikaže oglas za točno to kar iščem. Rabljen, lepo ohranjen Belarusov pianino za 800€. V ceno vštet prevoz, prva uglasitev, petletna garancija… Dejstvo, da ta trenutek za klavir še nimam prostora, me sploh ne skrbi. Že danes oddrvim plačat aro, me bo že počakal nekaj tednov pa tudi če mu ležarino plačam!
“To je to, ta je moj,” si mislim in nasmeh se mi razleže okoli glave, da se ta skoraj odpre kot pokrovka ekonom-lonca. No, 5 minut kasneje se tudi je, ko mi z druge strani telefonske žice prijazni možak razloži, da je MOJ pianino glihkar prodal! Neeeeee!!!!!
In tako sem spet na začetku … Le, da sem malo bolj jezen kot sem bil zjutraj.
Permalink
2.10.2007
Objavljeno v Solze, paralelni svet ob 09:55 avtor: sosed
Verjetno se boste strinjali z mano, da družini obeh partnerjev v ljubezenski zvezi velikokrat odigrata pomembno vlogo. Seveda ne vedno. Ogromno je odvisno od tega kakšne so vezi znotraj družine, do kolikšne mere so življenja družinskih članov prepletena in povezana ter kolikšna je stopnja vpliva ali moči sugestije na relaciji starš - otrok.
Kadar vse klapa in so starši zadovolni z otrokovo izbiro partnerja, je poseg družine v razmerje logično manjši, ko pa so starši nezadovoljni s potencialnim zetom ali snaho in so hkrati v otrokovih očeh nosilci močne moralne avtoritete, takrat pa zna močno zaškripati. Bodisi v odnosih znotraj primarne družine, bodisi na relaciji fant - dekle. V vsakem primeru pa je veza postavljena na preizkušnjo. Žal je tako, da se veliko posameznikov zaradi tega znajde pred dilemo. Partner ali starši? Ok, ta dilema je najbolj trivialna od vseh. Obstajajo tudi druge, bolj prikrite, a zato nič manj boleče. Do katere mere se je smiselno upirati staršem? Do katere mere prikrivati ali izkrivljati resnico? Na kakšni distanci držati partnerja? Koliko njegovih ali njenih čustev žrtvovati, da bo volk sit in koza cela? Na koncu pa se, vsaj takrat, ko zaškripa, vedno znova pojavlja najbolj preprosto vprašanje od vseh: ‘Se sploh še splača truditi?’
Mirsad je dober in načelen človek. Vedno je verjel v trdo delo in zagovarjal tezo, da se mora vsak posameznik čimprej osamosvojiti in poiskati svojo pot. Slednja ga je pred nekaj leti pripeljala v Slovenijo. Rodna gruda mu ni ponujala ničesar drugega kot revščino in obup, zato je pustil vse kar je poznal in se odpravil v tujino. Tu je srečal Uršo, ambiciozno in lepo dekle. Absolventko prava, edinko premožne družine, precej vplivne v svoji okolici. Doma so imeli odvetniško pisarno. Ob prvem dotiku sta vedela, da je to kar čutita nekaj posebnega. Zaprisegla sta si, da tega ne izgubita nikdar. Naj stane kar hoče.
Njena starša nista videla osebe, ki jo je v Mirsadu prepoznala Urša. Videla sta Bosanca, ki je s pomočjo delovne vize vdrl v njihov svet. Videla sta muslimana, zato sta se ga bala. Videla sta slabo izobraženega tujca, ki je v trenutku uničil sliko, ki sta jo risala v dolgih letih sanjarjenja o vnukih, birmah, božičnih praznikih in nadaljevanju družinske tradicije.
Sledili so prepiri kakršnih družina poprej še ni poznala. Kot domine iz kart so popadale vrednote in načela, temeljni kamni na katerih so gradili medsebojne odnose. Urša je zapustila dom, starše ter kariero, ki se ji je obetala pod njunim okriljem. Tako kot Mirsad pred leti je zapustila vse kar je poznala in vstopila v nov svet. Nekaj časa sta bila srečna, vendar Urša nikoli ni prebolela razkoraka s starši.
Veliko je jokala. Naskrivaj in v temi, največkrat ponoči, ko je mislila, da Mirsad spi. Pa ni spal… Slišal je vsak vzdih in čutil vsako solzo. Tudi on je trpel. Dokler ni imel dovolj. Breme, ki ga je ves ta čas nosil na ramenih je postalo pretežko. Iz njenega življenja je odšel nenadno in tiho. Tako kot je vanj tudi vstopil.
V slovo ji je pustil le pismo. Preveč ga je bolelo, da bi se lahko odkrito pogovoril. Od vsega kar je imela, so Urši ostale le besede na papirju. Ostala je le tinta, razmazana od solz, ki so kapljale na papir, medtem ko ji je sporočal svoje poslednje misli. Ostal ji je ‘rad te imam’ na dnu lista v naglici iztrganega iz starega zvezka. In ostali sta ji dve črtici, ki jih je zadnjih nekaj dni skrivala v predalu nočne omarice.
Permalink
25.09.2007
Objavljeno v Ko piše srce, Solze ob 20:40 avtor: sosed
Ko sem bil mali Sosedek, so mi pravili, da znam peti. Da imam posluh in dober glas. Nastopal sem na vseh šolskih prireditvah. Pel sem ‘Mamica je kakor zarja’ ob dnevu žena, in pel o modrih, rdečih in belih balonih ob nekem državnem prazniku tistih časov. Pel sem tudi v zboru. Ko zbor ni bil več kul sem nastopil solo, s klaviaturo. Dejali so, da dobro igram. Pa nikoli nisem. Igral sem na pamet, po posluhu. Brez pravega znanja in brez ‘šmeka’.
Zato pa sem toliko bolje igral kitaro. Spomini na srednjo šolo se v veliki meri prepletajo s sliko kroga prijateljev v parku, ki si podajajo liter ali dva in zasanjano, molče ali na glas, sledijo zvoku kitare. Dejali so mi, da dobro igram. Tisti, ki so igrali bolje od mene in so že nekaj pomenili v svetu glasbe, so mi zatrjevali, da imam potencial. Ne obupaj, nekoč ti bo uspelo.
V osnovno šoli sem se udeleževal tekmovanj iz matematike, slovenščine in fizike. Doma imam cel kup priznanj. Takrat so dejali, da sem dober učenec. Kljub temu, da nisem bil med najbolj pridnimi in sem bil zaradi različnih prekrškov večkrat kaznovan, so ocene vedno govorile meni v prid. Bil sem edini fant na šoli iz moje generacije, ki je osemletko zaključil z odličnim uspehom v vseh razredih. Starši tistih učencev, ki jim ni šlo najbolje, so mi po brezplačnih inštrukcijah na njihovih domovih pogosto dejali, da sem dober prijatelj in sošolec. Pa nisem bil nič boljši kot oni. Imel sem le srečo, da so mi šle stvari hitreje v glavo.
Na začetku srednje šole, ko sem se pridružil ekipi delo-revij, so mi prvič dejali, da dobro pišem. Urednica, kolegi, lektorji in včasih celo bralci. Ko sem nekaj let kasneje začel pisati pesmi, ko sem jih oblikoval v zbirko in jih pošiljal založnikom v upanju, da jih bo nekdo objavil, so mi večkrat dejali, da dobro klepam rime. Da sem dober v izražanju čustev. Da imam občutek za rimo in ritem. Ampak krivi so kupci. In pesniške zbirke, ki bojda ne gredo v promet.
Ko sem diplomiral z desetko so mi člani komisije dejali, da sem dober raziskovalec. Kje da sem se skrival do sedaj. Naloga, da je odlična in jaz kandidat za Prešernovo nagrado. Nisem je dobil, čeprav sem bil baje … dober.
Pravijo mi, da sem dober oče. Da se znam sprostiti in igrati z mojim Nejcem. In da hkrati znam postaviti meje in biti strog, ko je to potrebno. Svaka čast, mi pravijo, da zmorem vse to sam. A nisem sam. Nikoli. So ljudje na katere se lahko vedno zanesem.
Lahko bi še našteval. Veliko je stvari, ki jih ni na seznamu, a sem prepričan, da jih opravljam dobro. Morda celo bolje kot te, ki sem jih pravkar opisal. A ne bom našteval v nedogled. Le kdo bi bral ta hvalospev samemu sebi?
Predno grem v posteljo lizat rane, bi rad zaključil dan z ugotovitvijo, da mi danes vsa ta znanja, sposobnosti in kvalitete niso pomagali spremeniti toka dogodkov. Izpadel sem cepec. Nisem znal biti tiho, ko bi moral biti. In nisem znal odreagirati, ko sem dobil udarec v srce. Nisem našel poti nazaj in nisem znal ustaviti plazu, ki sem ga sprožil. Nisem znal pogasiti požara, pustil sem, da me je objel in me napolnil z jezo in nemočjo…
Ne, včasih biti dober preprosto … ni dovolj.
Permalink
29.08.2007
Objavljeno v Solze, Žlica vegete ob 09:37 avtor: sosed
Tokrat bi vam rad predstavil dobrega prijatelja. Pravzaprav ne njega osebno, temveč njegovo delo. Bolje rečeno droben košček njegovega dela. Njega pa boste prej ali slej spoznali sami. Nekaj srečnežev med vami ga bo morda spoznalo osebno, kot človeka in prijatelja, prav verjetno ga kdo od bralcev teh strani pozna že sedaj in vsak od njih bo potrdil, da gre za izjemnega človeka.
Ostali pa, v to sem prepričan, ga boste spoznali kmalu. Srečali ga boste v knjigarni, ko bo podpiseval svojo prvo zbirko kratkih zgodb. In drugo. Videli ga boste na televiziji (morda ste ga že), ko bodo pristojni na kulturni redakciji predvajali posnetek tiskovke ob izdaji njegovega težko pričakovanega romana. Kmalu za tem boste požirali njegove misli, ko bo gostoval v raznih omizjh, polnočnih klubih in širil svoje ideje ter spoznanja, ki so vedno temeljile na poštenju, pravičnosti in spoštovanju sočloveka.
Z veseljem bi še pisal o njem. O njegovih bogatih življenjskih izkušnjah. O vseh polenih, ki jih je moral preskočiti, o težkih odločitvah, ki jih je moral sprejeti, da je sedaj tu. Nikoli mu ni bilo nič podarjeno. Vendar, če bo želel, bo o tem govoril sam. Ali pa pisal - to počne najbolje. To je tisto, za kar je bil poklican in zato je najbolje, da ga spoznate prav prek ene izmed mnogih zgodb, ki so se rodile izpod njegovega peresa. Posnetek ni kratek, vendar imate besedo, da bo teh 15 minut najboljša naložba dneva.
Branje kratke zgodbe ‘Polje soje’ je nastalo v produkciji Radia Študent, in predvajano v okviru oddaje Tu pa tam.
Interpretacija: Urša, Briški in Maco.
Zoran Knežević: Polje soje
Za poslušanje potrebuješ Flash Player.
Permalink
22.08.2007
Objavljeno v Poezija, Solze ob 10:49 avtor: sosed
Barve jeseni pod vznožjem planine,
dotika se listje odpadlo nebes,
šepečejo tiho vrhovi dreves,
severni veter prinaša vonj zime.
Lastovic davno je pesem zamrla,
izgubil se stržek prijatelj je v noč,
odrekla sinica je svojo pomoč,
gosta napetost vsak šum je zatrla.
V tistem napev tih zareže v tišino,
grenko in žalostno deklice petje,
zavije v žalost zdaj celo dolino.
Enkrat na leto prinaša mu cvetje,
njemu, ki pustil je v prsih praznino,
tja kamor s stene zgrmel je v globino.
sosed
Permalink
26.07.2007
Objavljeno v Solze ob 08:20 avtor: sosed
Vse se je začelo v ponedeljek s tisto nesrečno kolesarsko turo. Ponovno sem se namreč odločil z biciklom zlesti na Rakitno. Vse skupaj pa se je končalo že par kilometrov pred vrhom. Že po kakšnih 15 ravninskih kilometrih, me je stara prijateljica tekaška poškodba opomnila, da je še vedno tu, vendar ji takrat še nisem namenjal zaslužene pozornosti.
Težave s kolenom pa so se kot vedno (res ne vem, kaj sem pričakoval!?) le stopnjevale. Nekaj kilomerov pred Rakitno sem zato razjahal, naredil par vaj za koleno in upal, da bom lahko nadaljeval do vrha, kjer bom napolnil baterije in bidon. Ko sem ponovno sedel za balanco pa sem poražen ugotovil, da zaradi
bolečine ne zmorem niti enega samega obrata. Takoj sem obrnil in začel pot proti domu. In tu se je začela muka. Po klancu navzdol je šlo brez težav, ko sem prišel na ravnino pa se je ustavilo. Sonce je bilo še vedno močno in žgoče, bidon je bil prazen, jaz pa sem poganjal prekleto kolo z eno nogo nogo in prišel domov šele pozno zvečer - ubit in v bolečinah.
Bil sem žalosten in obupan. Po prvem vzponu, ki je minil rez težav, sem namreč mislil, da je koleno pripravljeno vsaj za kolo, če moram že pri teku pazit in se šparat. No, zmotil sem se. In moji cilji so se spet sesuli v prah. Sovražim to klinčevo koleno!
Kot se je izkazalo, pa je bila ponedeljkova prigoda šele uvod v čudoviti svet presenečenj, ki mi jih je prinesel ta teden. Že naslednji dan, v torek, me je dobila vročina in utrujenost. Čez dan je še nekako šlo. “Ok, to bo zaradi izčrpanosti in včerajšnje nekajurne avanture po soncu,” sem si mislil. Pa sem se spet zmotil. Sledila je neprespana noč in 39 stopinj vročine.
Naslednji dan (sreda) sem v službi izgledal kot zombi. Vseeno sem z izdatno pomočjo tablet nekako pregrizel čez dan. Tudi popoldne sem dal vse od sebe in poskrbel za Nejčka, kupil kune za dopust, šel v trgovino, na pošto … v trenutku, ko sem malemu prebral pravljico za lahko noč in zaprl vrata njegove sobe pa me je ponovno zvilo. 39,1 vročine. Juhej, še ena neprespana noč! Postelja je bila že okoli polnoči totalno premočena, ponoči sem se spet trikrat preoblekel in požrl pol paketa tablet. Sedaj komaj gledam in se sprašujem, kako bom zdržal do večera. Predvsem pa upam, da bom danes ponoči normalno spal. In da bom zdrav do sobote, ko se odpravljam na morje. No, pa si spet postavljam nerealne cilje…
Se pa zdaj, ko sem zlil ves žolč vseeno vsaj malo bolje počutim. In tudi to nekaj velja, a ne?
Permalink
19.07.2007
Objavljeno v Solze ob 12:51 avtor: sosed
Večkrat imam občutek, da me nihče ne razume. Gre za bedno kalimerasto počutje, ki se mu je občasno težko upreti. Še posebej takrat, ko si sam in razmišljaš o svojih neuspehih. Ti so lahko čisto banalni in nepomembni v primerjavi s številnimi zmagami, vendar slednje v teh trenutkih zbledijo. Prekrije jih debel sloj megle skozi katerega naenkrat ne vidiš več. Takrat se sprašuješ, če so ljudje, s katerimi deliš največ, resnično tu zaradi tebe (in ti zaradi njih), ali vsi skupaj samo iščemo koristi za lastni ego. Samopotrditev preko pozitivnega feedbacka s strani tistih, katerih glas pač velja. Tistih, ki smo jih ocenili za kompetentne, da ocenjujejo vrednost našega življenja. Ali pa zgolj tistih, ki jih lahko pridobimo na svojo stran, čeprav morda niso bili prva ali najboljša izbira. Je to res vse kar ponuja življenje? Je to vse kar zmorem? Je komu sploh mar?
V takšnem razpoloženju si seveda nedostopen in neuporaben za kakršenkoli konstruktiven pogovor. Zapiraš vrata, okna, gradiš zidove in … ‘furaš safer’. Ker v tem uživaš. Malo sprevrženo, ampak ja, včasih prav paše biti nesrečen. Najprej se prepričaš, da si najbolj nesrečno in ubogo bitje na planetu, malo trpiš, potem pa sam sebe zaviješ v celofan, se tolažiš in crkljaš. Ker ti si zaslužiš boljše. Ker si dober človek. Ma kaj dober, najboljši! In potem poslušaš stare balade in jokaš z njimi. Brez solz. Solze so za tiste, ki so nesrečni. Ti nisi nesrečen. Ti trpiš! Ti si mučenik! Žrtvovan za ljudi okoli sebe, čeprav oni tega ne opazijo. Ampak nekoč bodo! Nekoč bodo spoznali, kakšen zaklad so teptali. Kaj so imeli na dosegu roke pa zapravili po neumnosti. Ja, nekoč bodo oni jokali in nabijali z glavo v zid! In potem si lažeš, napletaš zgodbice, se bašeš s sladkarijami, se zdereš na otroka, pretepeš ženo, se ga nažreš, prižgeš joint, razrežeš si žile … You name it! Vsak ima svoj način spoprijemanja z osebno stisko. Tudi ti. In jaz.
Joj, kako sovražim to! Get a grip, sosed! Spusti sam sebi po dve klofuti na vsako lice, globoko vdihni, štej do deset in prebol…
Permalink
