21.08.2013

A vam je dolgčas?!?

Objavljeno v Žlica vegete 13:41 avtor: sosed

Pridite pogledat na klub. Obljubim, da vam nikoli več ne bo ;)

http://www.vimeo.com/72255986
  • Share/Bookmark

3.10.2012

Gary prihaja v Slovenijo

Objavljeno v Žlica vegete 15:30 avtor: sosed

Še malo pa bo minilo eno leto odkar sem se začel poigravati z idejo o prehodu k veganski prehrani. Pojma nisem imel, kaj to pomeni. Za moj vsakdan, moje navade, moje bližnje in v končni fazi telo ter plezalne ambicije. Vseeno sem čutil, da si dolgujem vsaj poizkusiti in kasneje mi niti za trenutek ni bilo žal. Marsikdo je bil nad mojo odločitvijo presenečen, v prvi vrsti jaz sam. Nedolgo nazaj me je prijateljica opozorila, kako se mi je prav na teh straneh nekoč zapisalo, da ” … sicer nisem ravno največji fan mesa, ampak če obstaja razlog, zakaj nikoli in nikdar ne bi mogel postati vegetarjanec, potem je ta razlog piknik sezona.” Ja, kar nekaj postov sem posvetil mesu in piknikom. Bi jih polinkal, ampak priznam, da na zapise nisem najbolj ponosen. Polni so tiste iste ignorance, ki jo danes “razsvetljen” in z “lažnim občutkom večvrednosti” potihem očitam drugim. Pa ne, da ne bi imel možnosti slišati resnice, ki stoji za mesno ali mlečno industrijo, enostavno mi ni prišla do živega. Vegani so pač čudni ljudje. Skoraj sekta. Mar ni to splošno sprejeta resnica? Zakaj bi potem sploh poslušal, kar imajo za povedati?

No in potem sem naletel na Garyja in njegovo predavanje. Pa ne samo na njega. Na celo množico zapisev, posnetkov, študij, ki so me počasi prepričale, da niso vegani tisti, ki živijo v zmoti in da sem sam zadnji, ki bi jih sodil. Zagotovo pa je Gary sprožil v meni eno veliko stvar in to kljub temu, da sem takrat njegovo sporočilo sprejemal z določeno mero dvoma, negotovosti morda celo strahu. Upiral sem se sporočilu, ker nisem vedel, kaj prinaša sprememba, kljub temu, da sem že takrat čutil, da je to pravilna odločitev. Začel sem razmišljati, se izobraževati, odprl sem oči in ušesa. In spremenil način prehrane. Na nekem nivoju način življenja.

In ta isti Gary sedaj prihaja v Ljubljano. Gre za izjemnega človeka in obisk predavanja priporočam vsakomur, ne glede na njegov svetovni nazor, veroizpoved, spol ali prehranjevalne navade.

V meni je dejansko sprožil niz dogodkov, ki so pripeljali do ogromnih sprememb in 19.oktobra mu grem na nek način reči ‘hvala’.

YouTube slika preogleda

P.S. (8.10.2012): “Organizatorji turneje Garyja Yourofskega v Sloveniji sporočamo, da je zaradi nepredvidenih osebnih okoliščin Gary Yourofsky odpovedal celotno evropsko turnejo.”  …

  • Share/Bookmark

27.08.2012

5 odgovorov na 100 vprašanj

Objavljeno v Žlica vegete 13:04 avtor: sosed

Zadnji post Mi, veganci je sprožil precej burno debato, dobil pa sem tudi precej vprašanj, na katera sem obljubil odgovore. Preden naključni opazovalci začnete secirati moje besede, najprej disclaimer: spodnje trditve niso univerzalna resnica in se to ne trudijo biti. Gre zgolj za moje mnenje in moje izkušnje. Skušal bom povedati vse in nič, ker je tema enostavno preobširna za en post. Če koga zanima kaj več pa vprašajte in potrudil se bom najti ogovor.

Kje kupovati (presno) hrano?

Presno pomeni ne-kuhano. Sadje, zelenjavo, oreščke in njihove stranske produkte dobiš praktično povsod, končne jedi pa si pripravljaš sam. Tipični primeri presne hrane so denimo zeleni smutiji ali pa juhe, kjer zelenjave ne kuhamo, ampak miksamo v močnem blenderju. Izvrstne so tudi presne sladice, običajno pa zahtevajo nekoliko širši spekter sestavin, kot klasične sladice iz jajc, moke in masla. Receptov je internet poln, zato jih na tem mestu ne bi navajal. Bi pa opozoril, da je prehod iz veganstva na presno veganstvo (raw-vegan) po mojem mnenju večji kot prehod na samo veganstvo. Tovrstna dieta je precej bolj restriktivna in za razliko od veganstva terja po mojem mnenju veliko discipline. Izkušenj iz prve roke izključno presne diete zaenkrat nimam. Sicer pa že obstajajo lokali in slaščičarne, ki ponujajo presne sladice in smoothije.

Kaj se dobi v običajnih trgovinah?

Vse kar potrebuješ! Vegani kupujemo v običajnih trgovinah. V specializiranih kupujem tu in tam kakšno t.i. super-hrano, ki pa za vegana ni nič bolj nujna kot za vsejeda. Veganska prehrana ni tako zakomplicirana, kot bi si kdo mislil, vsaka večja trgovina (Spar, Mercator, Leclerc…) ima na voljo večino sestavin, ki jih uporabljamo za kuho. Tudi cenovno je, v nasprotju s splošnim prepričanjem, takšna prehrana bolj ugodna, saj temelji na žitaricah, stročnicah, sadju in zelenjavi.

Kaj sploh ješ?

Ni neke znanosti – ješ isto kot prej, le da iz jedilnika umakneš mleko, jajca, meso in jih (po potrebi) zamenjaš z izdelki rastlinskega izvora. Morda bo najbolje, če na hitro predstavim svoj jedilnik. Danes sem za kosilo jedel ričet (skuhan brez mesa), včeraj kuskus z bučkami, dan prej kvinojo (žitarica) z zelenjavno omako, še prej polnozrnate testenine s seitanom (pšenično meso, dobiš ga v vsaki večji trgovini). Za zajtrk si skoraj vsako jutro naredim smoothie, če se da t.i. “green smoothie” – zmiksam si nekaj sadja (danes recimo 1/2 jabolka, 1/2 banane, 3 slive) in pest zelenja (karkoli zelenega – solata, motovilec, mlada špinača, listi od ohrovta, blitva), kozarec vode in par ledenih kock – dobiš pol litra odličnega, zdravega, osvežujočega in hranljivega napitka. Za večerjo si velikokrat naredim denimo gres ali pa ovsene kosmiče, skuhane v riževem ali sojinem mleku. Vsa mleka so malo drugačna, vedno lahko probaš kaj novega. Kokosovo, mandljevo, lešnikovo … Mleko lahko delaš tudi sam. Zmiksaš oreščke, dodaš vodo, žlico agavinega sirupa, precediš in imaš rastlinsko mleko izvrstnega okusa.

Za malice in snacke si poleg sadja ali solate, naredim tudi kak sendvič, kruh velikokrat pečem sam, ni pa nujno. Večina pekov jajc, masla ali sirotke ne dodaja. Namaze kupim v Mercatorju, odlične imajo v Hoferju (sojini, humus, iz fižola, paradižnikov, celo linijo imajo), delam jih tudi sam – za osnovo zmiksam čičeriko, ali fižol, seitan ali tofu ali pa kombinacijo vsega. Začinim in dobim namaz pri katerem si vsak vsejed lahko oblizuje prste.

Če mi v končni fazi paše junk, ob fuzbalu denimo, odprem kake smokije, čips, palčke, preste … le da pred prvim nakupom preberem sestavine. Povsod se dobijo tudi razni nadomestki – majoneza, čokoladni namazi, sladoledi iz riža ali soje … Vse imaš, kar si zaželiš, danes to res ni problem.

Dalje. Kot vegan bom shujšal!

Joel Kirkilis, vegan

To ni nujno res. Prve dva tedna se mogoče malo loviš, potem pa ješ bolj kvalitetno kot prej. Tako je bilo tudi pri meni. Če si prej močnejši, boš ob prehodu na zdravo in uravnoteženo vegansko prehrano zagotovo zgubil kilažo, če boš spremenil samo vrsto hrane in ne boš zmanjšal kaloričnega vnosa pa seveda ne moreš shujšati. In ja, obstajajo debeli vegani, zakaj ne. Ravno tako se lahko bašeš s kruhom, testeninami, žitaricami, krompirjem … Jaz osebno sem po osmih mesecih zadržal isto težo in isto mišično maso brez živalskega vnosa, čeprav sem potihem upal, da bo kaka kila izpuhtela. Se pa nekateri vegani, postijo ali pa jedo odločno premalo. Ampak pri veganstvu samem po sebi zadosten vnos kalorij ne bi smel biti problem.

Živalske beljakovine – kako jih nadomestim?

Z lahkoto. Po razgradnji se beljakovine razgradijo v amino kisline in telesu je na tej točki popolnoma vseeno, kje jih je dobil – iz prašiča ali rastline. Edina stvar, ki jo dobimo iz živali in je ne moremo iz rastlin, so nasičene maščobe, glavni krivec za večino bolezni v zahodnem svetu. Rastline vsebujejo vse esecialne maščobne kisline! Tudi sam sem bil na začetku poln dvomov, štel sem si grame beljakovin in podobno. Neumnost! Z rastlinsko hrano dobiš beljakovin dovolj.

Ogromno beljakovin je v stročnicah, žitih (sploh kvinoja), oreščkih, so vsepovsod in v zadostnih količinah. Osebno sem zelo aktiven tip, ukvarjam se z alpinizmom, kondicijsko zelo napornim športom in s prehodom na veganstvo sem na performansu kvečjemu pridobil.

Prej sem prehrani načrtno dodajal beljakovine v obliki sirotke, z veganstvom sem opustil tudi to in nisem izgubil ne na moči, ne na vztrajnosti. Sicer pa danes so na veganski prehrani ultramaratonci, kolesarji, celo body-builderji … Mislim, Carl Lewis je vegan, le kje dobi beljakovine za vse te mišice?

Tako, mislim, da sem v grobem zajel vsa vprašanja, če je še kaj pa vprašajte. Če bom le znal, bom z veseljem pomagal.

  • Share/Bookmark

22.08.2012

Mi, veganci

Objavljeno v Žlica vegete 19:58 avtor: sosed

Že nekaj časa čutim, da bi moral napisati nekaj vrstic o veganstvu. Pa sem se nekako izogibal, kljub temu, da gre za eno najpomembnejših odločitev v mojem življenju. Morda, ker ne maram konflikta. Ja, praktično kadarkoli beseda nanese na veganstvo, se zdi konflikt neizbežen. Toliko bolj, če se debata odvija prek internetne povezave. Dolgo časa tega nisem znal razložiti. Zdaj razumem. Postal sem kot vegani pred mano. Rad bi vsem odprl oči, a ne gre. Vsak mora poizkusiti sam – če nisi odprte glave, te sporočilo ne bo doseglo in jaz bom ob morebitnem poizkusu (p)ostal zgolj tečen, agresiven, aroganten solatožder, ki bi nekoga rad prikrajšal njegovih pravic.

Zato sem velikokrat raje tiho in si mislim svoje, ko ljudje okoli mene (popolnoma neizzvani!) utemeljujejo pomembnost mesa, mleka in jajc v svoji prehrani in dokazujejo mojo zmoto. Tiho sem, ko trosijo neumnosti o pomembnosti živalskih beljakovin, tiho, ko zatrjujejo, kako pomemben za razvoj otroka je kalcij v kravjem mleku, molčim, ko poslušam o živalim prijaznim klavnicam in obrnem pogled, ko vidim otroške pravljice z veselimi kravicami, ki kmetu dajejo svoje mleko… V meni pa vre! In tega enostavno ne morem več preslišati!

Z veganstvom sem primarno pričel iz povsem egoističnih vzgibov – zaradi lastnega zdravja. Po mesecu dni, ko sem spoznal, da mi tovrstna dieta daje ogromno in ne jemlje ničesar, sem odločitev spremenil v trajno. In več ko sem vedel, bolj sem spoznaval, da je moje zdravje pri vsem skupaj še najmanj pomemben faktor. Sedaj ko vem, kaj je potrebno, da zrezek pride na moj krožnik ali mleko v hladilnik, ni poti nazaj. Kako živinoreja izgleda v praksi, kakšen pekel prestajajo živali na farmah, koliko obdelovalnih površin namenimo, da jih nahranimo, koliko gozdov posledično posekamo, koliko toplogrednih plinov spustimo v ozračje zaradi živinoreje … Sam ne morem verjeti, niti si ne odpustiti, da sem potreboval 30 let, da sem odprl oči.  Da sem povezal pike v celotno zgodbo. Mislil sem si to, kar si danes o meni mislite vi in slepil samega sebe. Pretvarjal sem se, da imam rad živali, bil ogorčen, ko je nekdo pretepel psa ali mačko ter brezbrižen do milijonov krav, ki istočasno preživljajo mnogo hujše zgodbe – dve milijardi živali vsak teden konča na naših krožnikih. Kravje mleko se mi je tako kot vam zdelo naravna danost. Verjel sem celo, da je … zdravo. Otroke sem silil z mesom, glavnim krivcem za večino najhujših bolezni, ki pestijo modernega človeka. Vse kar sem mislil, da vem o prehrani, je bilo narobe. Vse!

Vegan sem osem mesecev. Močnejši kot kadarkoli. Fizično izjemno aktiven, vmes sem napredoval v plezanju, napredoval kondicijsko, splezal na Elbrus in se mimogrede znebil težav s prebavo, želodcem in gastritisi. Počutim se super in poln energije. Pa vendar sem na nek sprevržen način prej živel bolje. V svoji ignoranci se nisem obremenjeval. Zdaj bi rad vsem povedal, kako zelo se motijo, kako zelo je človek na svoji poti zgrešil, kako slepi smo po svoji naravi in kako zlahka se z nami manipulira. Ampak sporočila ne morem plasirati. Zakaj? Ker se ob informacijah, ki so bolj dostopne kot kadarkoli prej, ljudem ne ljubi poslušati in poizkusiti. Ker te imajo za kretena, ko poizkušaš utemeljiti svojo odločitev, ne da bi si vzeli minuto za razmislek. Zaradi tega rataš zagrenjen. Ker imaš občutek, da si obdan s slepimi in brezčutnimi ljudmi. In zato si tiho. V sebi pa skrivaš vihar.

Pred časom sem dobil očitek, da smo vegani preveč agresivni. V smislu “mi pustimo vas na miru – vi pa pustite nas”. Ne gre. Ne morem se več sprenevedati! In če te debata vsaj malo zanima, si prosim vzami toliko časa ter namesto naslednjega akcijskega filma preglej posnetek na spodnji povezavi. Zgolj za iztočnico. Morda boš dobil vsaj mali košček v ogromnem mozaiku odgovora na vprašanje “zakaj vas ne moremo pustiti na miru”.

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

21.08.2012

Zgodba o treh prašičkih

Objavljeno v Žlica vegete 10:00 avtor: sosed

Najmlajši prašiček je verjel, da je vse zapisano v zvezdah. Verjel je, da so vsa njegova dejanja, pretekla in tista, ki so še pred njim, del nekega večjega plana. Načrta, na katerega sam nima nobenega vpliva. On je zgolj figura na igralni deski. Pustil je naj z njim upravljajo zvezde, pometa usoda, o njem odloča stvarnik. Življenje je izpustil iz rok.

Drugi prašiček, srednji brat, se je neprestano pritoževal, tarnal, jadikoval. Vse ga je motilo in vse ga je bolelo. Edino veselje v življenju mu je bilo deliti svoje breme z okolico. Starejši ko je bil, bolj je bil zagrenjen, hujše so bile njegove težave in manjša volja do življenja.

Najstarejši prašiček je bil vedno slabe volje. V vsaki situaciji je slutil negativen izzid in običajno je imel prav. Bil je mrk in zaprt sam vase. Živel je zagrenjeno življenje, brez želje in smeha. Ni verjel, da je življenje lahko drugačno, boljše … srečno. Na koncu svoje poti nikogar ni imel rad in nihče ni maral njega. Družil se je zgolj z mlajšima bratoma in še to zgolj občasno. Takrat se je hranil z njuno apatijo in jadikovanjem. Umrl je sam.

***

Ne verjamem v usodo. Usoda je le izgovor za apatijo. “Naredil sem vse, ampak takšna je usoda, jebi ga!” Ali pa še bolje:”Če mi je usojeno, se bo zgodilo!” Ja, seveda, vse se dogaja samo od sebe. V nekem velikem kozmičnem plesu, katerega center si – ti? Resnično dvomim!

Ne maram jadikovanja. Preprosto ne najdem zadoščenja v obremenjevanju drugih s svojimi težavami, sploh če slednje na njih nimajo direktnega vpliva. In ne maram poslušati “jamračev”. “Naredi nekaj, da stvari obrneš,” bi bila moja običajna reakcija na izpovedi o različnih tegobah, bolečinah v križu, nespečnosti, debelosti, neuslišani ljubezni ali tanki denarnici. Bodi aktiven! Vzemi življenje v svoje roke! Misli pozitivno! Dobre parole, ne? Za na steno!

Pesimizem je poosebitev zla. Uniči pesimista samega in ljudi, ki se ga dotaknejo. Hoditi po svetu s temo v očeh pa ni življenje. Kvečjemu životarjenje. Možnost, da se ti bodo dogajale negativne stvari, se z negativnim razmišljanjem močno povečajo. V to sem trdno prepričan. Pa ne spet zaradi kozmičnega ravnovesja, slabe karme ali svetega duha, ki to spremlja, zmajuje z glavo in v ključnem trenutku poka tvoje balončke. Preprosto zato, ker v svoji negativnosti ne vidiš priložosti. Če se napajaš iz slabega, težje prepoznaš dobro. Poznate Mertonovo samo-uresničujočo prerokbo? Če pričakuješ najslabše, prilagodiš svoje vedenje takšnemu izzidu in povzročiš točno to, česar si se bal! Zato ne maram pesimizma. Pravzaprav ga sovražim.

A vseeno… Zadnje čase me vsake toliko obiskujejo prašički. Pridejo potiho, da jih sprva niti ne opazim. Šepetajo mi iz temnega kota dnevne sobe in mi kot tiha senca počasi zlezejo pod kožo. Ko se zavem njihove prisotnosti, običajno že kričijo na ves glas.

***

Včeraj sem izvedel, da junijske plače ne bo še (vsaj) do septembra. Žena je zaposlena v isti firmi. Povsod okoli nas je kaos, časi so takšni kot so, smo štirje in včasih me je strah. Do sedaj tega občutka nisem poznal. Vem, da bi moral narediti nekaj radikalnega, a po drugi strani se bojim, da bi se ujel v spiralo slabih odločitev. Dober dan prašički!

Zgodbi vsak spiše svoj konec. To so pravila igre! Jaz se pojavljam v vlogi zlobnega volka in piham in puham, da prašički odletijo v nebo. Zaenkrat mi je to bolj kot ne uspevalo. Upam, da mi bo tudi v bodoče. Da prašički nikoli ne bodo prerasli zlobnega volka. Eno pa je zagotovo, zadnje čase jih hranimo bolj kot kadarkoli prej…

  • Share/Bookmark

5.09.2011

Skočil in (pre)živel!

Objavljeno v Žlica vegete 13:59 avtor: sosed

Bilo je približno tako kot sem pričakoval – nepozabno!

S tandemskim skokom sem naju hotel počastit že za 30-ko, ampak ni šlo skozi. Po nekaj mesecih premišljevanja pa se tudi moja draga ni mogla več upreti adrenalinskemu izzivu.

In sva šla. Odpravila sva se v Lučko, malo letališče pri Zagrebu, in se odpeljala proti nebu. Nazaj pa … peš!

Občutki so bili fantastični, prostega pada pa čisto premalo. Zadeva ni niti malo grozna. Ko si enkrat v zraku, resnično uživaš, obljubljenih 35 sekund padca pa je minilo v hipu. Takoj bi šel še enkrat, ko le ne bi bilo tako drago. In ja, verjamem padalcem – zadeva te hitro in dobro zasvoji. Joj, če ne bi večino prostega časa preživel na štriku v hribih …

Skratka, priporočam vsem. Tole je super terapija (uf, skoraj bi se mi zapisalo traparija, kar pa je tudi po svoje res). Tisti, ki ste probali, to že veste, ampak tam gor nimaš časa razmišljat o stresu v službi in drugih trivialnih težavah. Pozabiš vse. In ta droga drži kar nekaj časa. Recimo da nekje do petka, potem … No, potem bo pa počasi spet treba kaj ušpičit!

Za ogled videa Viddler , prosim omogoči Javascript in Flash.
  • Share/Bookmark

24.07.2011

Mt.Blanc ostaja na seznamu želja

Objavljeno v Žlica vegete 21:45 avtor: sosed

Ni nam uspelo. Žal. Umik je bil glede na dane razmere edina možna izbira.

Pa smo storili vse, kar je bilo treba storiti. Pravzaprav smo vse najtežje delo že opravili. Priprave, planiranje, organizacija. Sledil je prvi udarec – slaba napoved ter odpoved prvega termina, ki se je kasneje spremenila le v enotedensko preložitev. In nato dolga, kar 830 kilometrska pot v rentanem gasilskem kombiju, vzpon do skoraj 4000 metrov višine in spust nekoliko nižje za udobnejši spanec ter dobro aklimatizacijo.

Ja, vse smo že storili. Le še na vrh bi bilo treba. Vendar gora se ni dala. V noči, ko bi morali pričeti z vzponom proti vrhu, nam je dala vedeti, kako nepomembni in majhni pravzaprav smo. Zjutraj smo premraženi pospravili svoje šotore in se poklapani vrnili v dolino.

Ampak ni kaj, tudi to je alpinizem. Vedeti, kdaj ne gre več in obrniti. Sprejeti pravilno odločitev, ne glede na to, kako težka je. Prepričan sem, da se kmalu spet vrnem na Belo goro in takrat morda do konca odsanjam njen vrh.

  • Share/Bookmark

12.07.2011

Polbudni v zlaganem kraljestvu

Objavljeno v Žlica vegete 15:30 avtor: sosed

Pesem me je ulovila ravno v dneh, ko sem ujet v neko melanholičino razpoloženje – rezultat utrujenosti in neprespanosti po napornem plezanju ta vikend. Počutil sem se, kot da svet gledam skozi umazana očala. S praznimi baterijami. Vse okoli mene se je odvijalo samo od sebe. Mimo zavesti in refleksije.

Vrtijo se kulise in odvijajo se zgodbe. Zdijo se tako banalne. Tudi tu je plezarija odigrala svojo vlogo. Kakšen kontrast! Na eni strani divji svet, hribi in brezpotja. Navpične stene in neskončna koncentracija ter energija, potrebna, da v njih najdeš prehode. Misli so čiste in usmerjene. Fokus. Na drugi strani pa svet, kakršnega živiš v dolini. Pol-življenje v megli. V tem svetu je malo stvari, ki so pristne in resnično pomembne.

Pravzaprav se spomnim samo ene – ljudje. Tisti, ki so najbližje. Brez njih bi bil jaz enako nič. Vse ostalo je odveč. Kulisa, ki je umetna še bolj kot tista v gledališču.

Stvari, ki jih počnemo, cilji, ki si jih zastavljamo, poti po katerih hodimo. Kako zelo banalno je vse skupaj. Pa saj ne živi cel svet na ta način. Vsaj ne od vselej. Vem, da se da drugače, ampak izgleda, kot da smo pozabili. In zato živimo svoja življenja, delamo za druge, se prepiramo zaradi drobtinic in hrepenimo po stvareh, ki jih nikoli ne bomo mogli imeti in, ki nas tako ali tako nikoli ne bi osrečile. Napumpani z željami, ki niso naše. Sprogramirani.

Ja, dejansko živimo v nekem navideznem, zlaganem kraljestvu blaginje in priložnosti. V hišici iz kart, ki se bo pravkar sesula sama vase. Polbudni. Odtujeni. In prazni.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

16.06.2011

V postelji s Sharon Stone

Objavljeno v Žlica vegete 14:00 avtor: sosed

Yeah, baby, yeah! Ne samo, da delim posteljo z eno od najbolj zaželjenih seks bomb v tem delu vesolja, to počnem z njeno nekaj deset let mlajšo reinkarnacijo. O, da.

Nikoli si nisem mislil, da se bo ta seksapilna boginja zasliševalnih stolov iz mokrih sanj kriminalistov, v povsem fizični obliki preselila v moje naročje, ob večerih šepetala moje ime in prosila za še. Pa še pa še, še paše še pa še ….

Ne, tega res nisem pričakoval. Naenkrat se je znašla pri meni, kot da bi mi padla z neba. In ker se železo kuje, dokler je vroče, zadnje čase pač veliko … no, kujem. Jebi ga, samo ena je Sharon Stone. Čaki, al sta dve? Ne, ena je, samo da je moja, tj. mlajša Sharon, iz nekega vzporednega vesolja. Tko pač je. Edina racionalna razlaga. Je pa zanimivo, da ima moja varianta holivudske zvezde v bistvu balkanske korenine. Šeron Stonić torej. Verjetno zato tudi nekoliko temnejši odtenek las… ?

Edino, kar me včasih (ampak res samo včasih) skrbi je, kaj bo na vse skupaj porekla moja žena, ko se vrne od frizerja. Nekam dolgo že hodi… Jutri bo en teden. No, kar naj si vzame cajt. Dokler je ni, se bom pač zabaval s Stonićevo, ko se enkrat vrne, se bom pa že kaj spomnil. Mogoče pa bo kratkolaska všeč tudi njej in ne bo imela nič proti njeni družbi. Al je men lepo…

Sharon Stone in Šeron Stonić (moja je desna)

  • Share/Bookmark

25.05.2011

Kdo je človek?

Objavljeno v Žlica vegete 09:00 avtor: sosed

Kaj je tisto, kar ljudi dela ljudi? Predstavljaj si, da nas gleda marsovec dol z vesolja. Kako misliš, da bi nas kot vrsto opisal, če bi domov pošiljal enostavčni telegram?

Sami radi verjamemo, da je inteligenca tista, ki nas loči od ostalih vrst na planetu. Ta bo prava. Ljudje – to so tista bitja, ki mislijo precej bolj in bolje kot ostali. No ja…

Ali pa sposobnost prilagajanja. Ja, to je naša glavna značilnost! Da ne bo pomote – ne, da bi se prilagajali mi. Ne, ravno po tem smo drugačni. Imamo sposobnost, da svoje okolje prilagodimo sebi in to je lastnost, zaradi katere je človek edina vrsta, ki je poselila praktično cel planet in obstala v najrazličnejših pogojih. Verjetno bo držalo…

Tudi kultura in vse njene pritikline, skupaj z družbeno pogodbo, zbirko moralnih, etičnih in še kakšnih pravil, ki nam omogočajo življenje v slogi in solidarnosti je produkt izključno človeka. Sloga, solidarnost…  Ja, to bo pravi opis!

Seveda v to zgodbo paše tudi sodni sistem, eden stebrov moderne družbe. Človek – žival, ki s pomočjo pravnega reda ščiti šibkejše v vrsti. Aha, prav njih!

Joj, pa še nekaj je. Empatija!  Sposobnost čutiti srečo in trpljenje drugega. Je še kaj bolj plemenitega? Zaradi sočutja smo to, kar smo.

Kaj pa, če ta isti marsovec ne bi pomislil na nobeno od teh stvari? Kaj, če odgovor ni tak kot bi si ga želeli sišati? Kaj, če smo totalno v kurcu in si nočemo priznati?!? In res smo točno to. Mislim, da bolj kot kadarkoli prej.

In če bom imel kdaj priložnost klepetati z vesoljcem … Če me bo slučajno vprašal, kdo je človek, mu bom brez oklevanja in kančka dvoma lahko odgovoril, da je človek velika napaka evolucije. Bitje, ki je od množice vseh živih bitij daleč najbolj – v kurcu!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »