3.05.2011

Iz dneva v dan …

Objavljeno v Žlica vegete 11:00 avtor: sosed

Chefov zapis mi je dal misliti… Kako dejansko živijo naši južni sosedje? Standard je zagotovo slabši, država zapufana čez glavo, nad katero ji že več let visi grožnja bankrota. Družbo obvladuje elita, tisti pri koritu kradejo podobno kot pri nas, ljudje so nemočni, v glavnem nezadovoljni in to vse bolj na glas tudi povejo. Če je pri nas Pahor še na nivoju dvornega norčka, ki se mu raja zaenkrat v glavnem posmehuje, so na Jadranko sosedje že konkretno jezni. Zagreb je bil v zadnjem času že nekajkrat na robu vstaje, vsaj tako se je zdelo ‘iz daleka’.

Veliko ljudi v tem išče (vprašanje, če tudi najde) tolažbo. Pa saj nismo tako zelo v dreku, poglej jih, tam je še slabše: politiki so podobno nesposobni, oblastniki isto skorumpirani, poleg vsega imajo pa še bistveno bolj razvito podzemlje, ki redno posega v porazdelitev figur na politični in gospodarski šahovnici. Ja ok, ampak kaj to pravzaprav pomeni za nas? Je zato naš svet bolj pravičen? Na-a. Je domači eliti to lahko alibi za raztur, ki ga izvajajo doma? Nikakor. Gre le za tisti star učinek, ki ga na človeka naredi dejstvo, da je sosedova krava crknila, naša je pa še na aparatih. Juhej, veselje nepopisno!

A ko opazujemo zgodbe okoli nas, postane očitno, da se koruptivnost (uf, kakšno presenečenje!) ne konča pri naših južnih sosedih. Tudi bolj razviti sosedje se ukvarjajo s podobnimi zadevami. V Italiji mafija postavlja mandatarje (ki se tudi po zasedbi položajev obnašajo predvsem … no, mafijsko), Avstrijci so s Strasserjem, Grasserjem in družbo dočakali svoj seženj afer. In pravzaprav bolj na (pravičen, demokratičen?) zahod ko gremo, večje in bolj zamaščene svinje so pri koritu, razlika je le v tem, da je njihovo delovanje, kljub velikosti in smradu, ki se širi od njih, precej bolj subtilno. No ja… Oni so pač tisti, ki držijo cel svet za mednožje. Kdo jih bo torej ustavil? Ljudstvo? Kako je že rekel Borut? Malo morgen!

Ja, kradejo vsi in povsod. Super! In kaj to pomeni za nas, male, nepomembne in spregledane? Nič dobrega. Skorumpiranost oblasti je univerzalna komponenta in s tem v mislih vsaka sprememba oblasti prinese iste rezultate. Pravzaprav je že sprememba sama zgolj ideja. Iluzija za mase, ki ima občutek, da kroji svojo usodo, čeprav se na individualni ravni vsak od nas prekleto dobro zaveda svoje popolne nemoči.

Vem, to ni nič novega. Kot je že davno tega v svojem pismu zapisal Lord Acton: “Power tends to corrupt, and absolute power corrupts absolutely. Great men are almost always bad men.” V glavnem se strinjam, sam bi iz citata odstranil le besedo ‘almost’.

In če sem že začel s sosedi, naj z njimi tudi zaključim. Z nekaj let staro pesmijo, ki si jo vrtim te dni. Delimo si namreč isto misel: reci karkoli, razen da bi lahko bilo slabše …

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

28.04.2011

Ma dejta se že poročit, da bomo imeli vsi skupaj mir!

Objavljeno v Žlica vegete 19:49 avtor: sosed

A se je res vsem skupaj strgalo? Ljudje, vas res zanima, katere klinčeve rože in koliko njih bo venelo na jutrišnji poroki, s katerim nebuloznim nazivom bodo navadni smrtniki po novem klicali nevesto in ali bo po poroki lahko imela profil na fejsbuku? Ker če to nikogar ne zanima, zakaj za vraga zadnje dni poslušamo samo še o tem?

Že cel teden mi gre na bruhanje, ne, na kozlanje(!) ob gledanju večernih poročil. Vsi skupaj gremo v maloro, cela klinčeva država razpada, politiki so že davno izgubili kompas, novinarji pa se ukvarjajo s poroko največjih snobov na obličju zemlje, kot da bi se iz nas delali norca.

OOOhhh ja, ta zdajle je bila ena izmed boljših: ’sprehodila se bosta pod javorji, simbolom skromnosti …’ Hmmmm, a to pride pred malico s kaviarjem z zlatim posipom ali po njej? Ker s praznim želodcem se je malo tečno igrati skromnost, se vam ne zdi?

Ma ne, no. A da je slaba vremenska napoved? Fak! Ubogi princ in njegova sneguljka. In ubogih tisočdvestopetinštirideset akreditiranih novinarjev, ki jim bo prisotnost na kraljevi poroki usmislilo njihovo bedno kariero in patetično življenje. Upam, da bodo deževali najmanj roza plišasti slončki z modrimi naramnicami. Mislim, je to res zgodba, ki jo plačujemo? Vsak dan znova se sprašujem, kot da bo stopetdesetič, ko se vprašam isto, odgovor kaj drugačen. Patetika.

Pa pusti ljudem, da za trenutek živijo pravljico. Ja, itak, čigavo pravljico pa živijo? Svojo zagotovo ne. In če že, kateri lik povprečen Janez (ali pa John) odigra v tej pravljici? Srečni konci so za prince in v najboljšem primeru za male snobe, ki jih bo povrgla njegova princeska, ne za rajo. Za rajo ostanejo umetne zgodbe, zlagane ideje o časti, ponosu in modri krvi, ki pa je – pazi zdaj to – popolnoma iste barve kot moja ali tvoja. Razlika je le v glavah. V potrebi streči in biti ‘(po)strežen’. Razlika med življenjem in neskončnim festivalom perverzije. Med poroko in cirkusom. Med plebejci in princi, bedaki in konji…

Torej, dahnita svoj jebeni ‘ja’, da bo žiljenje lahko teklo dalje. Ti isti ljudje, kvazi novinarji, ki še danes v metuljčkih ‘poročajo’ o vrstah zelenjave, ki jo bodo jutri postregli na ‘zakuski’, pa bodo že pojutrišnjem, nič manj atraktivno poročali o družbenih krivicah, nesorazmerni porazdelitvi bogatstva, mreženju in skorumpiranih elitah … Svet pa se bo neprizadeto vrtel naprej. Bogatejši za gala kraljevo poroko.

p.s.: Srčno upam, da bo med ločitvijo čez kakšno leto ali dve manj pompa.

  • Share/Bookmark

19.04.2011

To sem jaz!

Objavljeno v alpinizem, Žlica vegete 11:00 avtor: sosed

Ne boste verjeli kakšno olajšanje in zadovoljstvo sem čutil, ko sem stal na vrhu, ki sem ga sanjal dobra dva meseca. Ideja je seveda še starejša, vendar takrat nekje je padla odločitev. Izbral sem termin, začel zbirati ekipo, rezerviral kočo, po spletu iskal podatke in zemljevide ter prebiral izkušnje tistih, ki so ga že osvojili. Gran Paradiso in vsak od njegovih 4061 metrov so me povsem prevzeli.

Ne bom opisoval, kje vse smo hodili in kaj doživeli, zapis bi bil enostavno predolg1. Naj zapišem le, da smo se v borih 44ih urah podali na 720km dolgo pot, se povzpeli do koče, opravili aklimatizacijo, naslednji dan osvojili štiritisočaka, se spustili nazaj do koče, opravili še en krajši vzpon, odsmučali v dolino in ponovno prevozili 720km.

Hrib je tehnično precej nezahteven, vendar ga nikakor ne gre podcenjevati. Potrebna je izjemna kondicija, sploh upoštevajoč višino, kjer precej redkejši zrak lahko terja svoj davek.

Celotna avantura pa je bila bistvo tega, kar iščem v hribih. In bila je avantura! Vse se je poklopilo. Odlična ekipa, ki je dihala skupaj, ogromno smeha in pozitivne energije. Hrib, ki je bil do nas prijazen in vreme, ki nam je služilo. Sneg, ki je omogočil neverjetno lepih 2600 presmučanih višinskih metrov, osebje koče Vittorio Emanuelle, ki je s svojo interpretacijo angleščine poskrbelo za izbruhe smeha in še bi lahko našteval. Naužil sem se čiste energije.

Naslednjo misel sem zapisal že stokrat pa jo bom vseeno še enkrat. Srečen sem, da lahko to počnem in srečen, da tisti, ki jih imam rad, razumejo, da je to nekaj, kar želim, ne … enostavno moram početi. V hribih je del mene, ki mi v dolini manjka in kdor tega ne razume, tudi mene nikoli ne bo zares razumel.

Aklimatizacija na 3100 metrih

Pred vzponom na vrh

Pod ledenikom

Mont Blanc ... Kmalu se spet vidiva.

Bi lahko bilo lepše?

Kolega tik pod vrhom

Trenutek zmagoslavja

Spust z vrha

A tule bomo smučal? Nooorooo ...

  1. V kolikor planirate podobno zadevo in potrebujete informacije, mi pustite komentar in vam z veseljem pomagam []
  • Share/Bookmark

11.04.2011

Med bogovi

Objavljeno v alpinizem, Žlica vegete 11:00 avtor: sosed

Ko sem se na začetku sezone dokončno odločil za včlanitev v alpinistični klub, je bil med glavnimi razlogi dejstvo, da bom spoznal somišljenike in dobil družbo za vikendaške podvige. In res sem jo dobil. Že zelo dolgo nisem bil v hribih sam. Pravzaprav tako dolgo, da sem to začel pogrešati.

Hoditi sam je vedno nekoliko drugače, kot hoditi v družbi, sploh če je prisoten še kakšen bolj izkušen, ki prevzema iniciativo in sprejema odločitve. Takrat je tvoja edina skrb to, da slediš. Z možgani na off. Ko hodiš ali plezaš sam pa se moraš sam tudi odločati in seveda spopadati z odločitvami, ki so morda bile napačne. Poleg tega imaš svoj tempo, divjaš ko in kolikor ti paše. Ko noge zapečejo, se brez besed ustaviš. Meditiraš. Razmišljaš in premlevaš. Ja, vsake toliko zelo rad hodim sam.

Proti JV grebenu malo nad Kokrškim sedlom

Ponovno sem vstal sredi noči, ob šestih zjutraj pa sem že dirkal proti Cojzovi koči na Kokrškem sedlu. Od tam sem se usmeril proti Malim vratcem, preko katerih se vije pot proti Skuti, vendar tik pred njimi skrenil levo na Dolge stene, JV greben Grintovca, sicer lahko zimsko plezalno smer.

Pogled nazaj po prehojeni poti in Kalškem grebenu v ozadju ...

... pred mano Dolge stene ...

.. in bivak daleč spodaj.

Zahvaljujoč lepemu vremenu in izvrstni vidljivosti, mi je greben ponudil izjemne razglede na okoliške vrhove, ki se jih kar nisem mogel naužiti. Pravljica!

Ko sem se po grebenu že približal zadbnjemu, vršnemu delu in se je pred mano izrisalo pobočje Kamniškega prvaka pa sem se odločil pot spremeniti. Snega v Grapi čez Jame je bilo še vedno povsem dovolj za dober in varen vzpon. Zavil sem levo z grebena in padel točno v začetek  ‘S žleba’ kot nekateri tudi imenujejo to smer.

Na pol poti v grapi - pogled naprej ...

... in nazaj

Z veseljem sem popikal proti vrhu, se malo namučil z izstopom, kjer se je že precej ugrezalo ter izstopil na Streho Grintovca nekaj deset metrov pod vrhom. Na vrhu sem se zadržal le nekaj minut, nato pa oddrvel nazaj v dolino.

Družinska slika: Štruca, Skuta, Turska gora, Brana, Planjava in Ojstrica.

Julijci v ozadju z generalom na čelu

Še pred dvanajsto sem se nasmejan že peljal proti domu, vesel in zadovoljen zaradi izjemne ture, hkrati pa navdušen nad dejstvom, da je pred mano še cel dan s tistimi, ki jih v hribih najbolj pogrešam. Da je bil vikend popoln, pa smo pravzaprav poskrbeli že prejšnji dan, ko smo se družno odpravili na Krim. Žena in sine sta v odlični kondiciji, najmlajša pa v razglednem in udobnem nahrbtniku uživa še precej bolj kot v vozičku. Ja, še bomo šli!

  • Share/Bookmark

4.04.2011

Ujel zadnji vlak za Kramarco

Objavljeno v alpinizem, Žlica vegete 12:00 avtor: sosed

Na, pa lahko prečrtam še en cij, ki sem ga zastavil za letošnjo zimo. Zlezel sem znamenito Kramarjevo grapo v Storžiču. Razmere so bile izredno slabe, skoki kopni, sneg južen, kar daje zgodbi še neko novo dimenzijo.

Storžič 2132m

Sredi tedna sem še bral poročilo skupine, ki je opevala dobre razmere od prvega skoka dalje in odlične nad bivakom. Čeprav so me visoke temperature zadnje dni skrbele, sem verjel, da bodo razmere, glede na lego smeri, zdržale. Pa niso. Med večino kopne plezarije sva varovala in plezarija se je temu primerno zavlekla. Glede na trenutno stanje Kramarjeve grape in glede na vremensko napoved ta teden, je zelo verjetno, da sva v njej prav midva zaključila zimsko sezono. Če bo šel v grapo še kdo, pa mu priporočam, da v nahrbtnik spakira plezalke … :)

Navkljub temu, da se Kramarca ni dala zlahka, ali pa ravno zato, sem v vzponu užival vsako sekundo in preostanek dneva preživel kot zadrogiran. K temu pa je pripomogla še naša mala bejba, ki je imela včeraj prav tako svoj dan. Za osvojeno smer sem, takoj po prihodu domov, dobil rožico, ki jo je sama narabutala z bližnjega vrta. Bejba me pač zna obračat. Verjetno zato, ker se uči od eksperta – njene mamice. Ja, priznam, ena je bolj sladka od druge (pa obe znata bit tut en glih žleht). Ko se nam je po dooolgem vikendu zdoma pridružil še naš kavboj, smo pa sploh zmagali na celi fronti.

Ja, včeraj je bilo v zraku nekaj čarobnega.

  • Share/Bookmark

29.03.2011

Beli prehodi

Objavljeno v alpinizem, Žlica vegete 12:00 avtor: sosed

Zadnjič sem pisal o vzponu na Brano in post naslovil s ‘Top shit!‘. Zaradi vsega, kar se je zgodilo v zadnjih dneh, sem v zvezi s tem želel objaviti dodatek, aneks k objavi in iskal skovanko, ki bi ponazorila nadgradnjo občutenj tudi v samem naslovu. Edina ideja, ki sem jo dobil je bila Topless shit!, ampak se bojim, da bi bil naslov popolnoma napačno razumljen.

Ja, bluzim, vem.

Torej, zadnje poročilo vzpona zahteva kratek dodatek. Dolžan sem vam ime smeri po kateri smo lezli. Po vztrajnem brskanju po netu in klicanju za to pristojnih ljudi (priznam, da sam s tem nisem imel nič), smo ‘Trio fantastikus’ ugotovili, da nismo splezali nič. Ker tam, kjer smo lezli pač nič ni. Okej, ja, je hrib. Je severna stena Brane. Ta stena ima tudi štiri vrisane smeri, ampak ta, ki smo jo lezli… Te smeri pač ni. Ta je … nova. Nova?

Včeraj me je klical nedeljski soplezalec: “Sosed, imaš kako idejo za ime smeri, zgleda da smo prvenstveno zlezli.”

Nekaj minut kasneje sem že tipkal mail z idejami – obveljali so ‘Beli prehodi’. Smer bo menda vrisana v ponatis vodnika Kamniška Bistrica, ki je ravno v pripravi.

Seveda se ne farbam, da je vse skupaj nek hud alpinistični dosežek. Smer je lahka, začetniška. Prepričan sem tudi, da je, ne glede na to, da smer ni bila vrisana, stena Brane že tako prečesana, da so se pred nami tod potikali že številni, bolj ali manj izkušeni alpinisti. Res je tudi to, da nedeljski tovariš tod naokoli leze že od pamtiveka, a se do tega, skupnega vzpona, ni spravil zadeve opisati in vrisati. Zato bi bilo bolj kot o prvenstveni smeri smiselno govoriti o prvem zabeleženem vzponu.

Pa vseeno se mi vse skupaj zdi nekako fajn. Naj smo prvi ali ne, prej smeri ni bilo. Zdaj je. In imenuje se Beli prehodi. In če bi mi lansko zimo, ko sem v podobnih razmerah obračal pred prečenjem S stene, nekdo dejal, da bom čez dobro leto dni v tej isti steni poimenoval novo smer, bi … Ma nič ne bi, tip bi se mi smilil.

Beli prehodi. Hehe, kul, a?

  • Share/Bookmark

21.03.2011

Top shit!

Objavljeno v alpinizem, Žlica vegete 11:00 avtor: sosed

Na Kamniškem sedlu nič novega, bi lahko začel nedeljsko zgodbo. Na istem mestu, kjer sva pred manj kot letom dni obračala z Doktorjem, smo, tokrat v troje, prav tako zaradi neverjetno močnega S vetra, premlevali isto vprašanje. Nameravali smo se vzpeti na Brano po grebenu Šije, kar je bilo zaradi močnih sunkov seveda nemogoče.

Brana v nedeljskem jutru

Kljub temu smo po bojnem posvetu nadaljevali s pristopom po ‘normalki’, na začetku ‘melišča’ severnega pobočja Brane pa, ob dejstvu, da je bil tu veter znosnejši in sneg enkraten, spremenili načrt in popikali kar direktno proti vrhu. Bližina izkušenega alpinista je dala zalet tudi ostalima članoma trojice in z veseljem smo se zapodili proti vrhu.

Začetek 'tazaresnega dela', koča pa že daleč pod nami

Dejstvo, da sem lahko velik kos poti prepikal kot prvi, iskal prehode in prečke, je dodalo celotni zadevi še dodaten draž. Izstopili smo na grbenu, nekaj deset metrov vzhodno od vrha in ob tem vriskali od navdušenja. No, vsaj mene se je, kljub vetru, verjetno slišalo do doline. Tura je bila zagotovo ena izmed najlepših sploh. Čista poezija.

Veselje na vrhu

Sestopili smo zahodno od vrha, v bližini letne planinske poti, prečili zalito melišče, v nenormalnem vetru praktično odleteli do sedla, kjer pa nas je pričakalo toplo sonce.

Sestop

Ker smo se na turo podali ob nečloveški uri, ko so sobotni žurerji še iskali pot domov, smo se vrnili še pred kosilom, kar daje celi zgodbi še toplejšo noto. Opraviti kondicijsko in tehnično turo ter hkrati preživeti umirjen dan z družino, je enostavno nekaj neprecenljivega. Z besedami kolegice s kluba: top shit, stari moji!

  • Share/Bookmark

15.03.2011

Turna smuka z vrha Avstrije

Objavljeno v alpinizem, Žlica vegete 13:00 avtor: sosed

Po treh prespanih nočeh, se še vedno vračam tja. Premišljujem, kaj mi je uspelo, v kakšnih pogojih, kje sem preveč štrikal in kaj bi lahko storil bolje, hitreje, bolj varno …

Tura je bila super. Prekleto dolga za en dan, vendar super. Opravili smo s preko 2000m višinske razlike v šusu! Stali smo na 3798 metrih. Hrib kot tak pa se je dobro upiral. Nisem pričakoval, da bom imel z njim toliko dela.

Vstal sem ob 2h zjutraj in kljub temu, da sem spal le nekaj nemirnih ur, me je izstrelilo iz postelje. Iz Ljubljane smo startali ob treh in nekaj čez šesto v Kalsu že natikali smuči.

Tempo je bil v startu kar močen in vztrajno smo se dvigali višje in višje. V bližini koče Studl Hutte, po prvih 1000m premagane višine, smo naredili kratek postanek in se zapodili naprej proti ledeniku. Ob strmem vzponu proti grebenu sem prvič ‘začutil višino’. Rahel glavobol mi je dal slutiti, da se s telesom nekaj dogaja.

Pred vzponom na Kleine Grossglockner

Sezuli smo smuči, nataknili dereze, na grebenu pa se je začelo zares. Izjemno močan veter je dal vedeti, da hriba ne smemo jemati zlahka. Malo pod sedlom (3680m) pa sem prvič občutil, kako se osvajanje vrha iz užitka zelo hitro lahko spremeni v trpljenje. Doživljal sem manjšo krizo. Bolelo me je zatilje, bilo mi je slabo in na trenutke me je gnala naprej zgolj trma, ki pa je imam na srečo dovolj na zalogi. Moje težave so se končale po prihodu na sedlo, kjer smo izvlekli štrik, se navezali ter nadaljevali vzpon proti vrhu. Huronski veter me je popolnoma zbudil.

Pogled na drugo stran proti vrhu

Sledil je vzpon na Kleine Grossglockner, krajši spust na zelo ozko ter zračno škrbino in finalnih nekaj 10 metrov strmega vzpona po platah na vrh Grossglocknerja. Tam pa katarza. Verjetno deloma zaradi napora, izčrpanosti in višine, deloma pa tudi zato, ker sem si ga resnično želel, sem vrh doživel kot nobenega doslej. Zelo emocionalno. Tudi ti občutki so bili, tako kot marsikaj drugega ta dan, zame nekaj povsem novega. Bil sem srečen, zadovoljen in ponosen.

Na pol poti

Časa na vrhu smo imeli le za eno fotografijo, nato pa smo se premraženi začeli spuščati. Pred nami je bil še abzajl proti škrbini in dirka po vetru, da bi čimprej dosegli smuči. Dolga smuka proti dolini pa je bila, vsaj z moje strani, vse prej kot nek estetski presežek. Nekega užitka ni bilo, šlo je predvsem za garanje. Grozno slaba podlaga – južni sneg, prekrit z ledeno skorjo, ki se je predrla vsakič, ko sem naredil zavoj – ter izčrpanost sta pripomogla k temu, da sem se počutil, kot da sem prvič na smučeh. Velikokrat sem pristal zakopan v snegu in se celo pot bolj kot ne boril, da sem obstal na nogah. Vendar še vedno sem bil precej na boljšem kot edini od druščine štirih, ki je moral svojo pot proti izhodišču nadaljevati peš. Niti malo mu nisem zavidal.

Grossglockner je padel, vseeno pa bi bilo, glede na izčrpanost, ki sem jo čutil, bolj fer zapisati, da je on osvojil mene kot obratno. V vsakem primeru – rispekt, to je hrib in vesel sem, da me je spustil na svoj vrh.

Ja, v soboto sem stal na vrhu prvega zaresnega hriba.

  • Share/Bookmark

27.02.2011

Ko gre vse, ampak čisto vse, narobe

Objavljeno v alpinizem, Žlica vegete 12:52 avtor: sosed

Ko se mi je nekje okoli devete ure ob vstopu v Sinji slap za nekaj sekund stemnilo pred očmi in mi je ogromen kos ledu, ki je kot projektil priletel z vrhnjega dela še nepreplezane poti, prikoval k tlom, sem mislil, da je to najhujše, kar se mi lahko zgodi ta dan. Izkazalo pa se je, da je bil to šele začetek. Včeraj je bil resno zafukan dan.

V hribih nosite čelade! Zdaj nekoliko bolj razumem besede včerajšnjega soplezalca, ko je ob neki drugi priložnosti dejal, da v smer raje vstopi brez štrika kot brez čelade. Včeraj se je izkazala za daleč najbolj dragocen kos opreme.

Še vedno rahlo omotičen, sem obrisal nekaj kapljic krvi, ki so pritekle izpod kape in se podal v sicer lahko alpinistično smer. Plezanje je bilo čisti užitek. Če seveda odmislim kose ledu, ki so neprestano žvižgali mimo naju. Zagotovo je bil to daleč najlepši del dneva. Medtem se je v Ljublajni že začela odvijati neka čisto druga drama.

Vrh smeri. Češka koča. Končno bom lahko prebral smse, ki so se neprestano oglašali nekje z dna nahrbtnika. S soplezalcem na štriku jih pač nisem mogel prebrati. ‘Z Majo sva bili sprejeti. Ostali bova do večera.’ Pizda!

Dan prej smo skupaj obiskali zdravnika. Izgledalo je, da bo vse ok, da je viroza popustila. Vendar po zajtrku je ponovno pričela bruhati. Jaz pa tako daleč od doma. Kreten!

‘Prosim pejva čimprej, ta malo imam na infekcijski!’ In sva šla. Teranova smer odpade, že tako sva bila predolgo v slapu. S koraka v korak sem bil bolj nervozen, pot pa se je vlekla in vlekla… Ob masi ljudi, ki se je ta dan zgrinjala v slap, je med ruševjem nekdo očitno izbral napačen sestop, midva pa sva kot ovci sledila stopinjam. Šit. Abzajl. Minute pa so tekle in tekle.

Umazan, krvav, prešvican in zelo, zelo osmrajen sem padel čez vrata sobe št.8 in v njej našel bolnega otroka in jezno ženo.

Ob desetih zvečer me je zbudila sestra: ‘Gospod, morali boste oditi, obiski so se končali že ob sedmih.’

S hudim glavobolom, edemom na čelu, bolečim vratom in velikimi skrbmi sem se kakšno uro zatem trudil zaspati v lastni postelji. In medtem ko je kavboj že nekaj časa trdno spal pri babici, sem spoznal, da v svojem stanovanju že dolgo, dolgo časa nisem spal sam. Danes, ko smo vsi štirje končno spet skupaj pa si želim, da se to še precej dlje časa ne bi več ponovilo…

Ja, včeraj je bil res en dolg in strašno zafukan dan.

  • Share/Bookmark

25.02.2011

Če je led zakon, potem je Mlačca…

Objavljeno v alpinizem, Žlica vegete 15:00 avtor: sosed

… vsaj podzakonski akt! Za tiste med vami, ki ne veste o čem govorim: pred mnogo leti (mislim, da se jih je nabralo za kak ducat), je mojster po imenu Pavle prišel na genialno idejo, da bi sotesko Mlačca spremenil v raj vseh nad lednim plezanjem navdušenih frikov. Nad  strmimi pobočji soteske je napeljal vodo, okoli dreves namestil zajle in uredil vse potrebno za ‘top rope’ varovanje, namestil še nekaj vodil okoli katerih se bo formiral led in iz nič ustvaril tole:

Foto: www.zunaj.si

Foto: www.ice-climbing.net

Danes je Mlačca pravi ledni park okoli katerega se zbirajo ljubitelji plezanja, ki bi, predno se lotijo zahtevnejših in bolj izpostavljenih slapov v naravi, radi malo potrenirali ter tako dobili nekaj malega na tehniki in samozavesti.Včeraj sem bil med njimi, občutki pa so naravnost fantastični. Potolkel sem kolena in dobil kos ledu direkt v žnabel, ampak užival sem vsako sekundo. V treh in pol urah, sva s kolegom preplezala vsak po 6 smeri in ob tem pokala od navdušenja. V Mlačco se bom še in z veseljem vračal! To je noro!

Kljub vsemu pa je narava še vedno nekaj drugega. To je bil trening. Jutri navsezgodaj pa se gremo zares!

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisiStarejši zapisi »