21.02.2011

Izprazni glavo in napolni baterije

Objavljeno v alpinizem, Žlica vegete 15:04 avtor: sosed

Ugotavljam, da je v teh norih časih velik fizični in psihološki napor resnično edini vzvod, da izklopiš in pozabiš na vse ostalo. Pa še to ne kar katerikoli napor. Tek denimo sem vedno dojemal kot neko vrsto psihoterapije. Podobno je s kolesom, celo plavanjem. Monotoni, ponavljajoči se gibi ne zahtevajo neke velike koncentracije in ti dovolijo, da odtavaš drugam. Premlevaš stvari, ki te težijo, predeluješ težave, skrbi, zamere… Ko sem bil psihološko na najnižji točki v življenju, sem najbolje in najraje tekel. Tek zagotovo ima svoje prednosti.

S hribi in plezarijo pa je stvar nekoliko drugačna. Gore zahtevajo koncenracijo. Plezanje še večjo. Vsak korak, vsak gib mora biti premišljen, načrtovan … zavesten. Ne smeš in ne moreš odtavati drugam. Posvetiti se moraš samo in zgolj temu, kar počneš ta trenutek. Celo telo je usmerjeno zgolj v en cilj in to je tisti poseben čar, ki ti ga da ta šport.  Nezmožnost mišljenja. Skrbi ne predeluješ, ampak jih čisto zares odmisliš. Tiste skrbi, ki te v dolini spremljajo na vsakem koraku. In zato sem se (še toliko bolj) zaljubil v ta šport. Ker edino takrat, ko premagujem samega sebe resnično lahko pozabim na vse ostalo.

Verjetno je to razlog zakaj nekateri pijejo, se zakajajo ali zadevajo na kakšen drug način – na ta način pač bežijo pred svojimi mislimi. Meni hvalabogu ni treba. Poznam dosti boljši način!

  • Share/Bookmark

17.01.2011

Prepoved sosedske pomoči? WTF?!?

Objavljeno v Žlica vegete 09:30 avtor: sosed

Tokrat si bom, prvič odkar pišem tale blog, dovolil objaviti misli, ki niso moje. Pravzaprav si misli delim z avtorjem besedila, besede pa so tiste, ki si jih bom sposodil. Prof. dr. Miro Cerar je namreč absurdnost najnovejše domislice slovenske politike prikazal tako nazorno, da njegovega poizkusa ne bom poizkušal preseči. Bi ga pa želel deliti z vami.

Smo kot družba res prišli tako daleč, da bomo zakonsko prepovedali pomoč bližnjemu?!?

Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

7.01.2011

Dober dan, Zoran Jankovič pri telefonu

Objavljeno v Žlica vegete 12:00 avtor: sosed

Včeraj pozno popoldne, ravno ko sem prižgal avto in se odpravil na četrtkov fuzbal, mi je zazvonil telefon. ‘Dober dan, Zoran Jankovič pri telefonu,’ me je pozdravila oseba na drugi strani.

Le dan pred tem sem na pošti oddal pismo, v katerega sem izlil žolč zaradi dejstva, da moja najmlajša (najmanj) do naslednjega septembra ne bo vključena v vrtec MOL. Zadeva je bila napisana v afektu in impulzivno, nisem pa bil nesramen ali žaljiv, to vsaj ni bil moj namen. Prav tako pismo ni bilo oblikovano kot prošnja – vzgib je bila frustracija, namen pa zgolj izražanje nestrinjanja.

Tudi po pogovoru menim, da sistem, ki otroku onemogoči vključitev v vrtec v željenem datumu zgolj zaradi datuma rojstva1 ni dober sistem, vseeno pa županu priznavam, da sem podcenil njegovo ukvrajanje s problematiko in da je včeraj name naredil dober vtis.

Vsebina pogovora je na tem mestu nepomembna. Naj zapišem samo, da sem se sprva, ko je župan vame zmetal svoje argumente, počutil kot kateri od njegovih političnih nasprotnikov na tv soočenju, kasneje pa je pogovor stekel nekoliko bolj sproščeno in se končal s šalo (ki pa sem jo vzel skrajno resno), da bo septembra po potrebi varoval našo Majo kar on – sicer ne župan Jankovič, temveč dedek Zoran, ki pa je za te stvari bojda zelo kompetenten.

Da ne dolgovezim. Hotel sem pravzaprav komentirati dejstvo, da me je župan sploh poklical. V preteklosti njegova opevana ‘ljudskost’ name ni naredila vtisa. Ko se je rokoval z delavkami Mercatorja, se mi je zdelo vse skupaj zlagano, ko je ob nastopih domačih in tujih estradnikov mahal z odrov Prešernovega trga, Križank, Cankarjevega doma … mi je izpadel vsiljeno, izven konteksta, oportunistično. Zaradi tega se mi ni zdel prav nič ljudski. V luči včerajšnjega dogodka pa mi vse skupaj izpade bolj iskreno, naravno, njegovo. Očitno smo res tako navajeni makjavelistično orientiranih politikov, da tudi tistemu, ki išče nek osebni pristop in se z neke ‘globalne pozicije’ dejansko zanima
za lokalne probleme volilcev, ne verjamemo in podvomimo v njegovo iskrenost.

Evo, motil sem se. Kapa dol, ta človek ima hrbtenico in karakter. Ne glede na to, da sem ga morda sprovociral, ali je bil zaradi (neupravičenih?) očitkov užaljen, ali pa je v meni celo prepoznal tipičnega predstavnika njegove volilne baze, se je možak ob pol šestih popoldne spravil na telefon, zavrtel številko, govoril in poslušal. Pa mu ne bi bilo treba. Že odgovor tajnice bi bil prijetno presenečenje. On pa se je spustil iz ‘comfort’ cone in debatiral. Ne, tega politiki sicer ne zmorejo. Vzel si je čas. Veliko časa. V času pogovora sem se pripeljal pred telovadnico, prepešačil nekaj sto metrov poti in se v garderobi že preoblekel v športno opremo.

Všeč mi je, ko nekdo na poziciji ostalih ljudi ne gleda zviška in ocenjuje zgolj skozi prizmo položaja na prehrambeni lestvici. In čeprav je njegova politika morda res brezkompromisna, včasih celo arogantna, mu moram priznati, da je to verjetno edini način, da v ‘veliki firmi’ kaj narediš. Upam, da bo župan v obdobju drugega mandata uspešno prepoznaval potrebe in interese meščanov, ki bodo dejansko pripomogli k dvigu kvalitete življenja v mestu ter jo približali tisti na Dunaju, menda najbolj prijaznem mestu stare celine. Mimogrede, ste vedeli, da ima dunaj 50% vključenost otrok v vrtce, Ljubljana pa kar 90%? Jaz tudi ne. Nekoč mi je to povedal nek župan…

p.s.: In da se razumemo: še vedno sem besen glede vrtca in še vedno ne vem, kako si bomo privoščili dodatnih 400€ mesečnega bremena ter se 2x na dan vozili na tri različne konce mesta … ampak na župana pa ne morem bit več jezen. Drek.

  1. če oddaš vlogo dan po zasedanju komisije, čeprav je to celo na dan rojstva otroka, si prisiljen čakati v vrsti do septembra naslednjega leta – tj. leto in pol – vmes imaš 6 mesecev minus letni dopust luknje, ko ne veš kje, kako in po kakšni ceni zagotoviti varstvo otroka []
  • Share/Bookmark

10.12.2010

Del popolnosti

Objavljeno v alpinizem, Žlica vegete 20:52 avtor: sosed

Tole enostavno moram delit z vami. Sem prebral prvič in sem moral še enkrat … Pa še enkrat! Tako noro dobro in resnično je napisano, da ne bi moglo biti bolje.

Ironično je, da je kmalu po tem, prekmalu, avtor spodnjih vrstic tudi sam postal del popolnosti, o kateri je tako iskreno pisal v svojem legendarnem delu. Mogoče je dal napisanemu s tem še večji pomen. Vsaj za tiste, ki ga beremo sedaj, ko ga ni več. Zdi se namreč, kot da bi te resnično nagovarjal z druge strani. Z besedami v katerih bi lahko našel smisel, tolažbo ali pa spoznanje o lastni majhnosti in … v bistvu ja, ima dohtar kar prav … nepomembnosti. Ja, tako zelo nepomembni smo, čeprav smo v svojih glavah vsi kralji. Vsak zase predstavlja center vesolja – center nagnitega, sprevrženega, nepomembnega vesolja.

… Gora pa je brez misli, popolnoma vseeno ji je, kakšna je videti. Skupaj z nočjo, zvezdami, luno, nebom, stenami okrog sebe in zelenimi dolinami pod sabo tvori popolnost, ki jo moti le človek. S svojim hrepenenjem skuša steno oživiti in jo pripraviti do tega, da bi mu služila, da bi mu ponudila poči in police ter ga spustila na svoj vrh. Takrat jo vzljubi, ker mu je bila stopnica v njegovem ambicioznem življenju. Če pa ga zavrne  previsom, z gladko ploščo, s snežno vihro, če ga udari s padajočim kamenjem, jo zasovraži in pobegne. In zopet je sam pri sebi junak, ker je v nečloveškem okolju vzdržal in ostal živ. Če pa omahne, ga možje, ki so vajeni pogledov na razbita telesa, odnesejo v dolino. Nekaj solz, nekaj besed, nekaj obupnih dni domačih, nato pa je zopet vse po starem, vse postane del popolnosti, ki jo tvorijo gore in doline po vsem svetu …

Nejc Zaplotnik, Pot

  • Share/Bookmark

26.11.2010

Jaz hočem dilat!

Objavljeno v alpinizem, Žlica vegete 14:00 avtor: sosed

Dragi bralci, bralke, naključni mimoidoči in mimoidočkinistke. Nujno potrebujem vašo pomoč. To ni zajebancija. Jaz čisto zares rabim pomoč in sicer… Jaz rabim keš!

Namreč… Zunaj pada sneg, jaz pa nimam turne opreme. In če je ne bom kmalu imel, se bom usedel pred hišo na sneg in gladovno štrajkal naredil samomor z overdoziranjem čokololade. Lindt s celimi lešniki – tista svetlo modra, ste že kdaj jedli ta košček nebes? OMG za umret! Khmmm … Jaz se ne zajebavam! Mislim čist resno! RES – NO!

Gledal sem po trgovinah in ugotovil, da se je trgovcem odpeljalo! Človek praktično ne more kupit spodobnih turnih pancerjev pod 400 €! Kje so potem še smuči, vezi, kože… Ljudje, a ste nori? Za moj prvi in drugi avto skupaj sem dal (preračunano v evre) POLOVICO toliko, kolikor naj dam danes za ene klinčeve pancarje?!? Verjetno mi ni treba poudarjat, da moji prihodki pač niso tako bistveno drugačni od takratnih.

Jaz res ne bi rad celo zimo v hribih zgledal tko kot prejšnjo soboto, ampak bi rajši dilal.

Skratka jaz bi res vsaj turne pancarje, ostalo si bom že izposojal. Gre za zadevo življenjskega pomena, tko da čist  zares rabim vašo pomoč. To sem si predstavljal nekak tkole: če mi vsak, ki tole prebere prispeva 1 €, vas rabim samo 400 in sem na konju dilah!  In ne pozabim nikdar in nikoli kok ste kul in fajn. In vas ob priliki v zahvalo tut povabim na piknik (en kolega dostkrat peče čevape, pa pravi, da nikol nima družbe. Vam bom povedal, ko bo spet pricinil žar.) Vsi vabljeni!

Prispevke zbiram na e-naslovu:
kakolahkovčasukrize.klinčevipancarjistanejošterstoeurou
@česmokaovsibrezdnarja.com

Hvala za vašo pomoč, cukrčki ste!

Mislim, dva avtomobila za levi čevelj… Pa vi ste res fuknjeni!

Skratka jaz bi res vsaj turne pancarje, ostalo si bom že izposojal. Gre za zadevo življenjskega pomena, tko da čist  res rabim vašo pomoč. To sem si predstavljal nekak tkole: če mi vsak, ki tole prebere prispeva 1 €, vas rabim samo 400 in sem na konju dilah!  In ne pozabim nikdar in nikoli kok ste kul in fajn. In vas ob priliki v zahvalo tut povabim na piknik (En kolega dostkrat peče čevape, pa pravi, da nikol nima družbe. Vam bom povedal, ko bo spet žar pricinil.) Vsi vabljeni!
  • Share/Bookmark

23.10.2010

Ljudje, ne pozabite dihat!

Objavljeno v Žlica vegete 10:20 avtor: sosed

Po moji prvi alpinistični smeri – prečenju Zeleniških špic prejšnji teden in po včerajšnji zelo zanimivi turi na Ratitovec v mesečini (in hudem vetru), me konec naslednjega tedna čaka še ena poslastica.

V petek zgodaj zjutraj štartamo za Paklenico, kjer se bomo do nedelje učili štrikat, navezovat, reševat, predvsem pa plezat!

Ja, če še ne veste, Sosed je po novem član Alpinističnega kluba Vertikala, status – tečajnik (beri: gušter). Itak, da nimam časa, seveda imam že tako preveč obveznosti, hobijev… In dva otroka, ja. In dan ima še vedno samo 24 ur. Vse to je res. Ampak imam pa še nekaj, kar drugi nimajo. Eno tako zlo fajn ženkico. Ma ne, jaz to čist resno. Nekako ji je uspelo najt način, da prenaša mene in moje hobije, hkrati pa daje še občutek, da v vsem skupaj dejansko uživa. Ženske… Včasih vas res ne štekam. :)

Ok, zdej pa resno (ja, valda…), marsikdo ne šteka te želje ‘biti aktiven’. V prvi vrsti mislm tu fizično aktiven. Migati. Trenirati. Pa naj je to tek, plavanje, kolo, fitnes, hribi … . Si postavljati neke osebne cilje in čutiti neizmerno zadovoljstvo, ko jih dosežeš. Odklopiti. Pozabiti na službo, obveznosti in skrbi. Spucati glavo in filtati baterije s pozitivno energijo. En čisto taprav dec, ki je na Everestu žal ostal brez vseh prstov, roke in nosu, je za nek intervju dejal nekaj takšnega: “V gorah sem načrtno izčrpaval svoje telo do same meje mogočega. Ko sem se boril sam s sabo, ni bilo prostora za kakršnokoli misel. In ta odsotnost razmišljanja je tista, ki prinaša osvoboditev…”

Okoli sebe vidim veliko zagrenjenih posameznikov. Ljudi, ki nimajo nekih hobijev, želj, osebnih ciljev, o katerih sem pisal zgoraj. Ljudi, ki pač … bivajo. Poso – kuča, kuča – poso. Ali drugače: pisarna – kavč, kavč – pisarna. Ja, nekje vmes je običajno še družina, ampak kaj pa lahko daš otrokom in partnerju, če si sam totalno prazen? Ej, koliko ljudi se odreče svojim ambicijam, ker imajo zdaj družino in te stvari pač ne gredo skupaj… Ampak, a se kdo od njih vpraša zakaj pa ne?

V primeru letalske nesreče, ko se v avionu spustijo kisikove maske, velja pravilo, da morajo starši vedno masko najprej nadeti sebi, šele nato otrokom. Mogoče se sliši kruto, ampak kako boš pomagal otrokom, če sam omahneš? Najprej morate dihati vi!

Podobno je s temle mojim športom, hribi, plezarijo. To je tisto, kar mi prinaša nekaj več od vsakodnevne rutine. Podobno kot moji dragi recimo pilates. Možnost odklopa. Nekaj kar počneva vsak zase, Zaenkrat se poslušava, ne omejujeva in zadeva funkcionira. Upam, da bo vedno tako.

Torej ja, sem oče, sem mož, imam družino, pa vseeno vem, da nihče od nas ne bi bičesar pridobil, če bi šel jaz čez življenje zagrenjen, nesrečen in … prazen. In ni mi jasno, zakaj ljudje (in večinoma gre za tiste iz poso-kuča zgodbe nekaj vrstic višje) tega nikakor ne morejo razumeti.

  • Share/Bookmark

11.10.2010

Vzrok … posledica

Objavljeno v Žlica vegete 09:00 avtor: sosed

Neverjetno je, kako daljnosežne posledice imajo lahko najmanjše stvari, ki jih storimo. Malenkosti, o katerih takrat ne razmišljamo, nas privedejo do nečesa velikega, pomembnega. Spremnijo tok ali kvaliteto življenja, pogled na svet, vsakdan. Kasneje ti ostanejo če-ji. Kako bi lahko bilo, če… In kaj, če ne bi…

Ne verjamem v usodo. Nikoli nisem. Vse kar sem dosegel – in tisto kar nisem! – je plod mojih odločitev in vrste (ne)predvidljivih dogodkov, ki so te odločitve spremljali. Veliko teh odločitev je bilo napačnih.

Ko poslušam in berem razne intervjuje, se vedno nasmejim, ko na sicer butasto vprašanje »Kaj bi spremenil-a v svojem življenju,« vprašani vedno odgovarjajo z: »Nič, vse bi naredil isto, kot sem,« ali pa: »Ponosen sem na vse stvari, ki sem jih naredil v življenju.« Bullshit! Lažeš ali pa si slep. Nihče ne naredi vsega iz prve prav. Vsak ima obžalovanja, vsak je že trpel zaradi napačne odločitve, dejanja ali besede. Moj seznam stvari bi bil prekleto dolg…

Zakaj smo ljudje tako nehvaležni? Zakaj vse jemljemo tako samoumevno? V naši naravi je, da se ne sprašujemo, kaj imamo in ali smo si to resnično zaslužili. Pa naj bo to topla voda, svež kruh na mizi, cela ličnica, čudovita žena in otroci… V naši naravi je, da hočemo vedno več. Grabimo! Zadovoljujemo potrebe. Nekako tako kot jih je zapisal Maslow. Najprej tiste osnovne, fiziološke, potem poskrbimo za varnost, nato hrepenimo po pripadnosti, ljubezni… Problem je v tem, da se seznam nikoli ne konča. Vedno hočemo več in še. In nevede pozabimo na tiste osnovne stvari za katere bi morali biti hvaležni. Nikoli nismo! Človeška narava? Mogoče. Sam bi temu raje rekel človeška omejenost.

Ste kdaj bili srečni v zvezi? Ste čutili, da je to tisto, kar ste iskali celo življenje? Sreča, ljubezen, občutek celote, zadostnosti… ? Pa ste se kljub temu kregali. Imeli težave? Zasrali stvar ali pa pomagali zasrati? Obupali nad osebo, čeprav ste še vedno vedeli, da je to tisto edino pravo in resnično v celem življenju? Je tisti na drugi strani obupal nad vami?

Večina partnerjev se prepira zaradi miljon razlogov v katere se ne bom spuščal. Ampak mogoče, samo mogoče, pa imajo, v luči vsega kar sem napisal zgoraj, ti prepiri svojo funkcijo. Funkcijo streznitve. Vsakič, ko pozabimo, nas spomnijo, kako zelo krhka je lahko takšna zveza, kako hitro lahko zajebemo stvari in kakšni individualisti pravzaprav smo. Najmanjše malenkosti – dve besedi, nedolžen flirt, nepremišljeno dejanje, izrečena misel – lahko prerastejo v orkan, ki ga ni moč zajeziti.

Tisti, ki orkan preživijo, lahko iz njega zrastejo močnejši, bolj povezani. Zavejo se, kaj imajo in kaj lahko izgubijo. Spet drugi doživijo totalno opustošenje in pobirajo ostanke svojega življenja. Ostanejo brez vsega kar so gradili do tedaj in se na tak ali drugačen način spoprimejo s svojo … usodo? Ne, usoda nima nič s tem. Krivi smo mi!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

29.06.2010

Totalno sem se spremenil?

Objavljeno v Žlica vegete 21:53 avtor: sosed

Vam ta stavek kdaj odmeva v ušesih? Meni zadnje čase pogosto. Spremembe opažajo ljudje z različnih vetrov, običajno pa to ne pomeni nič dobrega. Saj veste, ljudje smo navajeni na rutino, ravnovesje in odmik v katerokoli smer od ‘običajne tirnice’ najpogosteje pomeni eksces.

Totalno si se spremenil … Pa sem se res? In to – totalno?

Jaz se sam sebi zdim vedno isti. OK, človek tu pa tam zamenja kak hobi, navado, šport… Ja, ok, tudi pričesko… Če me danes veseli neka stvar, ni nujno, da me bo tudi jutri in če me danes nič ne boli, bom imel jutri najverjetneje zvit gleženj (šala … vem, slaba). AMPAK bistvo, bistvo pa ostaja isto. Vedno sem imel neko rdečo nit in te, vsaj tako mislim sam, nisem pretrgal. No, vsaj ne v zadnjem času.

Mogoče pa tisto kar se je spremenilo, sploh nisem jaz? Mogoče se je spremenil zgolj odnos med mano in osebo, ki opaža vse te totane spremembe? Mogoče je to tisto, kar je ušlo iz tirnice in je najin odnos … dragi moj, draga moja … enostavno … drugačen? Jaz pa sem kljub temu tisti isti jaz, kot sem vedno bil. Včasih trmast, običajno zmeden, zadnje čase pa tudi malo bolj tečen in živčen, ampak, da bi se spremenil… In to totalno… Ne, tega pa ne kupim. Ker tukaj sem pravzaprav čisto ta pravi Slovenec: sprememb pravzaprav ne maram. … Več. Vsaj ne tistih kozmičnih, ki mi porušijo svet ali pa pogled nanj. Pravzaprav, starejši ko sem, bolj izrazito mi gredo na živce. In če že, potem je morda prav to moja največja spememba…

  • Share/Bookmark

29.05.2010

Golažijada in četrto mesto ekipe Zlata leta

Objavljeno v Žlica vegete 22:57 avtor: sosed

Nikoli nisem bil prav velik ljubitelj mesa. Tudi golaž ni spadal med moje najljubše jedi. Ampak danes, danes se je vse to spremenilo!

Zbudil sem se malo po šesti uri, do konca pa me je predramil vzpodbuden SMS, ki mi ga je iz savinjskega konca poslal Pi.Roman: v Mozirju nas čaka sonce! Podojili in previli smo Majo, sam sem spakiral še najljubšo dilco in kuharski nož in oddrveli smo proti Mozirju, kjer sva z Romanom na golažijadi zastopala Zavod Zlata leta.

In ljudje – najin golaž je bil odličen! Ne da se hvalim, ampak jaz v življenju nisem jedel boljšega golaža, kot je bil ta gurmanski paket, sestavljen iz štirih kilogramov mesa in prav toliko čebule. Resno, golaž je bil da best!

S tem se je strinjala tudi strokovna žirija. Kljub temu, da sva v močni konkurenci štiridesetplusnekaj ekip tretje mesto zgrešila za  mišjo dlako (beri: pol točke!!!), sva bila  oba ponosna na najin kulinarični izdelek.

10 litrov golaža sva razprodala v nekaj minutah, pred najinim štantom pa je ostalo kar precej tistih, ki so žal prišli prepozno.

Že ko so si mimoidoči med samim kuhanjem brisali sline, delali rezervacije ter nosili plastične posode, kamor naj kasneje servirava toliko in toliko porcij “za domov”, sva vedela, da sva na pravi poti. Jah, če golaž izgleda in diši tako dobro kot je ta, potem že mora biti dober, ne?! Napaka!!! Bil je še boljši! Tisti, ki so ga okusili, to dobro vedo.

Kuhanje je deloma zmotil le medklic Francija Keka, nekdaj žurerja, danes menda politika, ki nama je pol v šali – pol zares zelo nepolitično zabrusil, da sva za Zlata leta pač premlada. Pravzaprav smo ravno zaradi takšnih patronov ustanovili zavod za medgeneracijsko povezovanje. Za zlata leta nihče ni premlad. In za zlata leta, dragi Franci, ni nihče prestar.

Zlata leta so lahko vsa leta – to je sporočilo, ki sva ga skušala zapakirati skupaj z golažem in mislim, da so tisti, ki so se po obedu vrnili z zahvalo in pohvalo, to sporočilo tudi dojeli.

Kar se mene tiče sva zmagala. Brez domačega peciva, narezkov in slaščic. Brez aranžmajev in konfekcijskih dodatkov na mizi. Brez fensi top-shop sekljalnikov za čebulo. Brez zgodnjega štarta ter rezanja eno uro pred otvoritvijo prireditve. Vendar z veliko dobre volje, občutka, nekaj vina ter predvsem z odličnim golažem. In sedaj komaj čakam, da drugo leto zadevo ponovimo.

Ja, postal sem ljubitelj golaža! Ker golaž je kul. Golaž je zakon. In golaž je nenazadnje …  totalno medgeneracijski!

  • Share/Bookmark

23.05.2010

Gora pa je spet rekla NE

Objavljeno v alpinizem, Žlica vegete 21:12 avtor: sosed

Skuta… Tretji vrh Kamniško-Savinjskih Alp je bil eden izmed ciljev, ki jih v soboto, tokrat v družbi ‘Doktorja’, nisem uspel uresničiti. Vreme se tudi tokrat ni dalo.

Začrtana pot Kamniška Bistrica – Kamniško sedlo – Turska gora – Skuta -  Bivak pod Grintovcem – Kokrsko sedlo – Kamniška Bistrica se je sesula v prah že na prvi stopnički. Ob prihodu na sedlo se je nebo zaprlo, obdala naju je gosta megla, veter pa skoraj odpihnil. Po nekaj višinskih metrih trmoglavega zaletavanja v goro sva se preprosto morala vdati. Tura bo morala počakati…

Kamniško sedlo in zadnje zaplate snega sva izkoristila za vaje zaustavljanja s cepinom, nato pa sva se zagnala v dolino, da bi se takoj za tem ponovno dvignila nad njo. Takoj po Kamniškem sva se namreč vzpela še na Kokrško sedlo. Kurc, kaj pa naj. Drugače bi nama malica ostala v nahrbtniku…

Kljub temu, da so cilji ostali neizpolnjeni, sem bil zvečer pošteno utrujen, to pa je nenazadnje tisto, zaradi česar sem na dela prost dan navil budilko ob 4:30. Aja, in če misliš, da sem zaradi tega kaj manj normalen kot ti (ali pa ti je ime Tomaž) … prosim obišči tale link.

Doktor pod Kamniškim sedlom

Zavesa se spušča

V meglo ...

Pod Kokrškim sedlom

Še malo pa vrh ... al pa infarkt!

Up we go

Pogled v dolino

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisiStarejši zapisi »