Imam le še eno odprto zadevo in mogoče mi lahko z nasvetom pomagate tudi vi. Torej edina dilema je: ali si zrihtati prenočišče v sami Guči (pri domačinih) ali v 16km oddaljeni vasi Lučani. Med obema sicer obstaja povezava (avtobusi, taksi etc), vendar zna biti 16 km vseeno malo izven dogajanja. Po drugi strani pa se bojim, da v Guči ne bi mogel nič spat. Ja, ja, vem, v Gučo se ne hodi spat, ampak tam nekje okoli tretjega dne bom vseeno že malo tečen, če si ne bom mogel konkretno odpočit. Torej, če imate kakšne izkušnje, vam bom z veseljem prisluhnil.

Me-sečina, me-sečina, joooo-joj,
sunce sija, sunce sija, joooo-joj…

Jaoo, komaj čakam!

Spisek je še v nastajanju in se nadgrajuje!

Dal sem vse od sebe, da bi razkrinkal trik in rešil enigmo, vendar velemojster se ni vdal. Sicer mi je dovolil vpogled v njegov misteriozni svet poln skrivnosti in magije, vendar še predno me je popeljal v to čudovito realnost, kjer se ukrivlja prostor, kjer čas teče ritensko in kjer v skupnem kozmosu koeksistirajo zrcalni svetovi, mi je odmaknil fotoaparat in s tem zadržal skrivnst zase in … zame.

Uživajte v predstavi in lep vikend vsem!

Ne vem kaj so počeli in o čem so razmišljali, ko sem tokrat pripravljal žar za piknik. V vsakem primeru pa sem tokrat končno … tokrat sem… Ne, ne morem… Preveč sem ganjen… In vesel… Naj namesto mene govorijo slike!

p.s.: Upam, da tega sončnega piknika ne bom plačal s kakšno strelo v glavo med popoldansko nevihto… ?

Po nekaj izmenjanih komentarjih, po šaljivem postu na temo moje nepodkupljvosti in po neuspešnem poizkusu predaje ’sponzorskega materiala’, sem mislil, da je podravka-girl, oprostite moji francoščini, nateg. Zafrustriran mulc s svojevrstnim smislom za humor ali pa dejanska uslužbenka tega podjetja, ki pač blefira in nima nobenega namena uleteti na gostujoč teren ter popiti obljubljeno pivo.

Ne bi se mogel bolj motiti. Ko sem na sobotni blogerski žurki ravno naročal welcome drink, me za rokav pocuka simpatična dama: “Rekel si, da naj te pocukam, pa sem te.” Kako, kdo, kaj … ? Anavi? Kako zelo kul! Dobil sem nahrbtnik in priložnost, da počastim obljubljeno pivo. Sem pa še nekaj časa lovil sapo in ravnotežje od presenečenja. Zafrustrirani mulc se je spremenil v direktorico prodaje uglednega podjetja, preplašena uslužbenka pa v samozavestno poslovno žensko, ki se očitno ne skriva za nicki, maili ali anonimnimi komentarji.

Zato bi na tem mestu še enkrat sporočil dve stvari: oprosti, da te nisem jemal popolnoma resno in hvala za prisrčno darilo - kavboj je bil še bolj vesel kot jaz. Za ostale pa prilagam sliko vsebine nahrbtnika. Marsikdo bi verjetno rekel, da delam reklamo Podravki. Ma ja, kurc, saj jo. Zakaj je konec koncev ne bi? Kolikokrat se danes zgodi, da nekdo v tvojm početju prepozna nekaj dobrega, pozitivnega in ti ponudi skromno pozornost (kakršnakoli že je), ne da bi v drugi roki za hrbtom skrival skodelico vazelina. Zaradi darila nisem prav nič bogatejši, vsaj ne v materialnem smislu,  sem se pa počutil dobro. Nekdo je opazil ter se potrudil priti na blogersko srečanje reči hvala. In to spoštujem.

Ob vsem tem se mi je v glavi zavrtel slide predavatelja, ki sem ga posušal nekaj ur pred tem na temo trženja s pomočjo elektronskih medijev:  ” … A dinner party guest who will take out a checkbook at the end of the dinner instead of bringing flowers or a bottle of wine at the beginning, will likely never be invited again.” (Yochai Benkler) Citat, ki si ga je vredno prebrati dvakrat.

Edina stvar, ki me je mučila večji del noči ob pogovorih s kolegi blogerji, je bilo obžalovanje in iskanje odgovora na preprosto vprašanje ‘Zakaj hudiča nisem svoj blog poimenoval Smeh, solze in ključi od Ferrarija’!?

Si kdaj poslušala tišine spev,
iz prazne kupe vino pila?
Kolikokrat preživela smrt,
in zaspana v sanjah se zbudila?

Če ti ni uspelo nič od tega,
če si človek kakor drugi,
Srca ne moreš in ne boš,
zlomila tistemu, ki te ne ljubi!

sosed

Prvotno navdušenje me je minilo, ko sem odprl hladilnik in v njem nisem našel Nutelle. Tam na drugi polici, kjer ni bilo nutelle je preprosto zevala praznina. Zraven NEnutelle je bila namreč še NEmarmelada. Skuto sem pojedel že včeraj in počasi mi je začelo zmanjkovati idej. Frustracija! Prebrskal sem omaro za omaro, polico za polico. Nič, nič, nič… AAAAA…. Jaz hočem jest palačinke!!!

In potem jih zagledam. Jajčka. Hihihi. Mala čokoladna jajčka. Tam na dnu police so čakala na ta usodni dan vse od velike noči. Zdaj jim je odbila poslednja ura. Odvijem jih. Enega po enega. Hihihi. Štiri od njih nežno razporedim po odviti palačinki. Odprem mikrovalovko. Na desetko za 15 sekund. 20. Za vsak slučaj. In potem vtaknem v mikrovalovko še drugo. Pa tretjo. Četrto… Mljac!

Kavboj, oprosti, da sem ti pojedel čokoladna jajčka, dobiš danes v zameno 2 gumjasta medvedka, ok? Ampak res sem si zaželel palačink…

PS: MaMlaz, da ne bi slučajno! Goljufanje pri kartah je še zmeri bolj svinjsko!

Ne grem NAA kole-NAA,
ne bom več senca njena,
Ne bom SEE stopiLAA :),
kot kamen potopila,
ne grem NAA kole-NAA,
preveč sem sebe dala,
pljuvala sem si v obraz
PA NOS TEPTALA! 

- Oči, zakaj se pa tako smejiš?!? …

Krišna: “Hmmm, meni je dolgčas. Koga bomo danes?”
Jezus (razigrano): “Hihi, Sosed ima spet najavljen piknik.”
Thor: “Mislim, ta pa res nikoli ne odneha…”
Alah: “A to je tist model, ki smo mu v zadnjih treh letih zalili vseh 29 piknikov?”
Thor: “Točno ta, ja! Večni optimist…”
Alah: “A nima že dost, no? Meni ta fora sploh ni več smešna.”
Krišna: “Ampak meni je reees dolgčas.”
Apolon: “Pustimo človeka na miru. Zaslužil si je en piknik brez dežja!”
Jezus: “Dejmo ga! Dejmo ga! Očiiii… Dej jim reč, no!”
Bog: “Fantje, dejte no, Đizas bi se rad malo igral. Veste kok zna bit naporen, ko je tečen…”
Fortuna: “Stari, ne mene gledat, jaz do Soseda nimam nobenih simpatij.”
Thor: “Jah prav no. pa ga dejmo. Da ne bo rekel, da smo pozabili nanj…”
Vesna: “Ej, da ne bo vedno isto. Kaj če bi tokrat točo naredil?”
Eol: “Se vam ne zdi, da bo Ljubljančanom malo čudno, da toča vedno pada samo na Rudniku. Poleg tega, lahko bi kaj posumili in povezali Sosedove piknike z vremenom…”
Satan: “Brez skrbi! Medije imava midva z Janšo pokrite. Nihče ne bo opazil enega malega potopa na Rudniku.”
Jezus:”Juuuupiiii! Spet ga bomo!”

Nekaj ur kasneje, nekje nad oblaki…

Krišna: “P…a mu matrna.”
Jezus: “Kreten!”
Satan: “Gad demit!”
Bog: “Luci, prosim ne bodi žaljiv…”
Satan: “Sori, stari. Ampak lej ga kaj dela! Prasec…”
Bog: “Ma vem. V ponvi jim je spekel…”
Jezus: “Bedaki… Prav fajn se imajo.”
Krišna: “A se gremo kej druzga igrat?!?”

Medtem na drugem koncu vesolja, v mali hišici na Rudniku…

Edin: “Pazi to: sonce! Prav toplo je ratalo”
Rada: “Gremo ven banane pečt!”
Aleš: “Kakšne banane, punca. Dokler je pujs na mizi ne bomo zelenjave pekli.”
Sosed: “Sonce? He he, očitno so obupali… Na zdravje!”

p.s. Ta post je bil pod istim naslovom že objavljen, vendar zaradi posebnih razmer, v pojasnilo in opravičilo, če vam po včerajšnjemu dnevu še vedno ni jasno, objavljam vse skupaj še enkrat.

Paket pa je skrival več kot zgolj naročeno blago. Prav na dnu škatle je ležalo skrito presenečenje. Darilo. Bonus. Dodana vrednost.

Na dnu je počival še en dokaz relativnosti. Kako pomembna je marsikateremu blogerju Blogorola. Teme tedna, fotografije, intervjuji, objave in zadnje čase menda celo plačila. Na drugi strani pa imamo povprečnega Janeza, ki to revijo uporabi kot podlogo za svoj proizvod. Namesto kartona ali starega papirja. Kot odslužen škart.

Morda pa se motim? Morda je gre le za enega od bolj prefinjenih načinov distribucije te blogerske revije? Ali pa gre nemara za inside job naključnega, na pošti zaposlenega blogerja? Verjetno ne bom nikoli izvedel. Me pa zanima. Ve kdo od vas? Kakršnakoli že je zgodba, ki je prinesla Blogorolo v moj paket, sem se od srca nasmejal, ko sem na dnu škatle ugledal napis ‘Pwnamo nacionalni interes’.