1.

Danes se sprašujem, kateri urbanist je načrtoval takšno porazdelitev ulic. Zanemarjeno delavsko naselje, ta oltar sivini na eni ter pravljične, s snežno belimi ograjami zagrajene razkošne hiše na drugi strani, so vsakemu prišleku predstavljale nerešljivo uganko. Hribarjeva ulica in Brezov gaj. Dva povsem različna svetova na silo združena pod isto zastavo, sta se vsako jutro skupaj prebudila v senco Golovca, te zadnje zelene trdnjave, ki se je razlegala nad njima in edina kljubovala monotonosti življenja v mestu. V njej smo otroci velikokrat iskali zavetje pred mrzlimi vetrovi težav, ki na tem koncu nikoli niso nehali pihati. Kadar so postali premočni, smo se zatekli v naročje barvite pokrajine, ki se nam je v ranih letih zdela še posebej skrivnostna in čarobna. Tam smo našli tolažbo in odrešitev pozabe, katere pri naših letih nikoli ne bi smeli iskati.Prestol pomanjkanja in kraljevino pohlepa je objemala ista mogočna senca, delila pa ju je zgolj cesta, po kateri so se v smeri mesta vsako jutro zgrinjale nepregledne kolone vozil, da bi se v poznih popoldanskih urah vračale tja, od koder so prišle. Mi pa smo ostali. Večina od nas nikoli ni našla poti, ki bi vodila drugam. In čeprav tu ni bilo reke, nasipa ali kakšne druge ovire, ki praviloma ločuje dva tako različna svetova, so bile meje med obema jasno začrtane. Resnica je pač takšna, to sem spoznal leta kasneje, da je včasih lažje preplavati reko in preplezati najvišjo pregrado, kot prestopiti mejo vžgano v srce osebe, ki ji zreš v oči, a je nikoli ne moreš doseči.

Vendar takrat se z urbanističnimi vprašanji nisem ubadal. Nihče od nas se ni. Preprosto smo bili tam. Konstantni spomin na zamujene priložnosti in izgubljene sanje na eni ter svarilo pred posledicami neuspeha na drugi strani.

Sem otrok ulice; blokovski otrok. Ko sem bil mlajši, me je vedno spremljal občutek, da vrstniki zaradi tega name gledajo zviška. Seveda le tisti, ki niso uživali razkošja starega dvigala, ki bi jih stežka dostavil tik pred domači prag. Tudi izžete čistilke, katera bi preklinjala vsakič, ko bi se odeti v blato vračali z razmočenih nogometnih igrišč, niso poznali. In kako je znala preklinjati naša Stana! Veliko malčkov se je pod njenim mentorstvom naučilo svojih prvih sočnih psovk. Kasneje so naučene besede recitirali bližnjim in daljnim sorodnikom ter s tem spravljali v obup zaprepadene starše. Otroci o katerih govorim niso imeli svoje Stane. Celo sosed, ki že dva meseca prenavlja stanovanje in se ob najbolj nemogočih urah izživlja nad skupnimi zidovi, je bil za njih popolna neznanka. Poleg tega pa so bili otroci z druge strani ceste prikrajšani tudi za ‘tradicionalne dvodnevne vikend festivale narodne glasbe’, ki so jih prirejali stanovalci Hribarjeve ulice, blok številka 8.

Ob koncu delovnega tedna je namreč naš stari hišnik odklenili zarjavelo loputo, locirano natančno pod mojim oknom in je opravljala funkcijo varovanja deset metrske cevi za umivanje avtomobilov. S tem dogodkom se je vsako sobotno jutro pričel koncert, ki je trajal vse do večera. Takoj naslednji dan je, verjetno za vse tiste, ki so sobotni dan izkoristili za pobeg iz mesta, sledila ponovitev celotnega repertoarja. Ko pomislim na otroštvo, se mi pred očmi vedno izriše slika starega »Hodže«, upokojenega kuharja, ki na dvorišču tik pod mojim oknom že ob prvem svitu lošči svojega rumenega hrošča. Sosedov sobotni ritual je bil le delček v mozaiku urejene popolnosti, ali kot je rad ponavljal sam: discipline, ki mu jo je vcepila Armada, edina prava ljubezen v njegovem dolgem življenju. Slednji je podaril najlepša leta življenja in najboljši golaž, kar so ga jugoslovanski vojaki kadarkoli jedli.

Sliki starega kuharja, in le za odtenek mlajšega hrošča, se povsem nepovabljen vedno pridruži tudi zvok. Hreščeč in nadležen zvok. Zvok, ki me spominja na vsa tista jutra, ki bi jih lahko prespal. Tuljenje neznane gospodične, ki se je po nekem čudežu očitno preživlja s petjem, nad preplašeno sosesko spušča tranzistor v neposredni bližini Hodžinega avta. Festival je tudi uradno odprt! Sledi dvodnevno tekmovanje, v katerem navadno zmaga tisti, ki mu uspe iz svojega tranzistorja pritegniti najglasnejše in najbolj nemogoče napeve. Sodelovali pa so napevi vseh balkanskih dežel. Ob spremljavi harmonike ali tamburice, brača ali gosli, so udeleženci festivala pregnali spokojnost iz naše ulice. Loščenje avtomobila je v tej zgodbi ostala povsem postranska stvar.

Lahko bi prisegel, da sem na drevesu v bližini naše domače pralnice nekega nedeljskega jutra zagledal malega stržka, ki je nebogljeno bingljal z vrvice. Do danes si nisem uspel razjasniti ali so ubogi ptici zagodli kruti in zdolgočaseni otroci (teh je bilo v naselju vedno na pretek) ali pa je bil prizor zgolj privid, seštevek deprivacije spanja in pevskih sposobnosti Hodžine estradnice, ki si je prejšnji dan privoščila še posebej dolg nastop. Prav mogoče pa je tudi to, da je malemu stržku dokončno prekipelo in je usodo vzel v svoje … no, peruti.

Pokojni ptiček je bil gotovo eden redkih svoje vrste, ki se je v času življenja vedno razveselil deževnega dne. Takrat se je zavlekel v toplo gnezdo, legel poleg svoje ptičke in si privoščil dolg trd spanec. Takrat je lahko sanjal. Takrat je po Hribarjevi ulici odmevala tišina.

Ne, »hišni otroci«, za razliko od nas, blokovskih, tega sveta niso poznali, niti se nikoli niso posebej trudili, da bi ga spoznali, se mu tako ali drugače približali. Morda so se v družbi sebi podobnih počutili varneje, bolj domače, ali pa z nami preprosto niso želeli imeti opravka. Kot da bi jih odvračal smrad neuspeha, ki smo se ga bili nalezli od staršev in ga verjetno nikoli več ne bomo mogli sprati s kože. Roko na srce, tudi mi nikoli nismo hiteli v njihovo družbo. Na stanovalce Brezovega gaja so mnogi vrstniki gledali prek mreže zavisti, ki jim jo je pred očmi vsak dan pletla bolečina pomanjkanja. Kljub temu pa to ni bil glavni razlog za pomanjkanje kvalitetnih odnosov med otroci obeh plemen. Ločevalo nas je spoznanje da smo si različni in v vsej svobodi nas je omejevala drugačnost, kajti biti drugačen je pomenilo biti eden od njih.

Večina od nas je scenarije po katerih se bodo odvijala naša življenja prejela že v zibki. Vsi ti scenariji so imeli skupni imenovalec: napisani so bili povsem brez domišljije in nadvse suhoparno, brez romantičnih zapletov in filmskih koncev, brez srečnih naključij in uresničitve skritih sanj. Otroke Hribarjeve ulice so vedno spremljali zgolj ponižanje, neuspeh in stiska. Zgarana, zagrenjena mati, nad življenjem razočarani oče in otroci lačni pozornosti ter bližine, so si enakomerno porazdelili prostor na odru. Eno je gotovo: v tem gledališču je bilo nekaj hudo narobe. Tragikomična življenjska igra glavnih akterjev ni pritegnila nikogar razen soigralcev, ki so v svojih glavah in dušah skrivali podobne scenarije z identičnim koncem.

Tako so sedeži pod odrom naše ulice ostali prazni. Hišni otroci so se temu gledališču, preplašeni, da bi s korakom v našo smer skupaj z nami vstopili v svet ponošenih oblačil, skromnih božičnih daril in življenja brez tistega koščka sreče, ki ga je moč kupiti z denarjem, rajši izognili. Vendar kdo bi jim lahko zameril? Navsezadnje so se oni znašli v neki drugi predstavi, ki je bila za razliko od naše tudi precej bolj obiskana. Res je, imela je svoje zasuke, obrate, celo padce, vendar vedno so jim sledili vzponi, pot navzgor, velikokrat do vrha, včasih vse do neba. Takrat bi občinstvo, ki je zapolnilo dvorano do zadnjega sedeža, navdušeno skočilo iz usnjenih sedal in z bučnim aplavzom pospremilo odrskega heroja do zvezd…

Hišni otroci so bili od našega betonskega mravljišča oddaljeni vsega par sto metrov. Kako blizu. Pa vseeno tako zelo daleč. Pogosto sem se spraševal, kakšno življenje bi živel, če bi se rodil petsto metrov zahodneje od Hribarjeve ulice. Bi bil to še vedno jaz, isti tragični junak, ki se je znašel v neki drugi predstavi, napisani samo zanj? Ali pa bi postal to, kar bi od mene pričakovalo sorodstvo, prijatelji in družinski bančni račun? Bi živel srečno, polno življenje, brez težav, ki jih prinaša pomanjkanje, brez strahu pred negotovo prihodnostjo?

… Bi me Petra vseeno ljubila?
… Bi bilo kljub temu vredno živeti?

Naslednje poglavje

  • Share/Bookmark