2.

»Hej, Tinta! Počakaj me, Tiiin-taaa!« Moj novi nadimek, ki so mi ga podtaknili sošolci, se je odbijal od trdega betona in se kot odmev vračal v naročje ozke ulice. V tistem trenutku sem se zavedal, da me bo spremljal še dolgo časa, a vseeno se nisem bil pripravljen predati brez boja. Ne tokrat! Nadaljeval sem svojo pot in pospešil korak, čeprav se mi tja kamor sem bil namenjen nikoli ni mudilo.
»Počakaj me, no!« Nisem se obrnil ne zastal. Dvignil sem brado in pogled ter odločno, zdaj že napol v teku, stopal naprej. Pred mano se je odvijal znan prizor. Z vsakim korakom se mi je odpiral pogled na visoko, mogočno sivo gmoto, ‘Hribarjevo osmico’ kot smo jo poimenovali njeni mlajši prebivalci.

Dom … Svinčen bunker pred zunanjimi viharji, zatočišče v katerem naj bi iskal zavetje in uteho v težkih trenutkih, ni bil zame nič drugega kot polje večnega boja in spopadov, kjer je bil glavni in edini cilj preživeti. Vedno ko sem se vračal iz šole in obrnil ključ vhodnih vrat, sem se bal nove nepredvidljive pustolovščine, ki bi me znala čakati na drugi strani. To me je spravljalo ob živce, načenjalo mi je voljo in prek oči spuščalo temno senco, vse dokler ni ta povsem prekrila lesk, ki ga sicer lahko vidiš v otroških očeh. Vendar sedaj tako ali tako nisem bil več otrok! Bil sem še ne petnajstletni fant, ki je bil prisiljen odrasti mnogo prej kot bi si želel sam. Vsak dan sem se težje vračal sem in vsakič, ko sem na poti drugam za sabo zaprl vhodna vrata, sem slišal skalo, ki se je zvalila z mojih ramen in pred pragom čakala na moj povratek.

»Daj no, zakaj si tak?« Miha me je dohitel, prijel za ramo in potegnil nazaj s takšno močjo, da sem se zasukal okoli svoje osi, izgubil ravnotežje in mu skoraj padel v naročje. Bil sem preveč zamišljen, da bi slišal odmev korakov, medtem ko se mi je v teku približeval. Ko sem se ponovno postavil na svoje noge in dvignil pogled proti Bajsiju, se mi je, kljub vsemu trudu, da se to ne bi zgodilo, na licu izrisal bled nasmeh. Njegov že tako okrogel obraz je bil še dodatno zabuhel zaradi napora pri teku. Zdelo se je, da mu živo rdeča lica ritmično utripajo, vsak čas pa mu bodo popokale še zadnje kapilare in spremenile obličje v veliko rdečo žogo z majhnimi modrimi očmi. Velikan je z roko segel proti čelu, umaknil svetel pramen las, ki je obvisel v zraku in z istim gibom obrisal potne kapljice, katere so se kljub hladnemu oktobrskemu vremenu pojavile nad obrvmi. »In nehaj se mi smejat, zaradi tebe sem pretekel célo klinčevo ulico!«
V trenutku sem se zresnil: »Veš da ne maram, da me kličete s tem imenom. Prihrani ga za koga drugega!« Hotel sem se obrniti in steči proti vhodu, vendar Miha me je ponovno prijel za roko.
»Eh, ne bit taka baba, jaz sem Bajsi odkar vem zase pa zaradi tega nisem nikoli bežal pred frendi ali kuhal mule kot to delaš ti. Saj je samo butasto ime, nadimek.«
»Ne kapiraš Bajsi, to je drugače! Tisti zapiski so vse kar mi je ostalo od…« povesil sem pogled; zadnja stvar o kateri sem se ta trenutek želel pogovarjati je oče in njegov stari zvezek. Dolgo časa sem ju skrival pred vsemi in branil pred nepovabljenimi radovedneži. Te dni sem se počutil poražen, ponižan in oropan.
»Ti tista stvar res toliko pomeni?« Tista stvar? Mar Miha o mojem zakladu, največji in edini očetovi dediščini res govori kot o neki stvari? Kako rad bi, da bi me nekdo lahko razumel in videl stvari takšne kot v resnici so.
»Da Miha, ta stvar mi pomeni vse.« Iz žepa sem počasi in previdno potegnil zdelan siv zvezek. Jesensko sonce je pobožalo trdo vezano platnico in osvetlilo rdeč naslov napisan s šablonsko pisavo. Solze in smeh. »Tu so zapisane misli edinega človeka, ki se je znal z mano smejati in jokati, edinega, ki me je zares poslušal, edinega, ki … « še preden sem uspel dokončati stavek, sem bil prisiljen pogoltniti težko kepo, ki me je tiščala v prsih in nezadržno silila na plano, » … pizda, edinega, ki me je imel zares … « Bil sem premagan. Po licu mi je spolzela solza, se za hip ustavila na bradi in se izgubila na hrbtni strani dlani, ki je prestregla njeno pot, medtem ko mi je v glavi odmeval šepet starih modrosti. Fantje ne jokajo. Fantje ne trpijo. Fantje ne čutijo.

Miha se je zavedal, da so s prijatelji tokrat nehote prestopili mejo in se podali v ozemlje, ki ga niso poznali. Od nesrečnega dogodka je minilo že več kot teden dni, pa vendar se stvari niso premaknile na bolje. Vedel je, da me je od vsega najbolj bolelo prav dejstvo, da je v javnem linču sodeloval tudi on, ki mi je do tedaj vedno stal ob strani. Tudi sam ni vedel, zakaj nikomur ni rekel besede, zakaj se je smejal slabimi šalam, medtem ko se je njegov najboljši prijatelj divje skušal osvoboditi prijema dveh najmočnejših fantov v razredu. Eh, seveda je vedel, vendar si je bilo težko priznati, da je bil strah pred ponižanjem in posmehom močnejši od na videz trdnega prijateljstva.

Erik je bil tisti, ki mi je ta dan brskal po torbi. Kdo ve, kaj je iskal. Malico sem redko prinašal od doma – ocvirki, tlačenka in pasja radost niso bili na seznamu mojih najljubših jedi – in denarja tudi nikoli nisem imel, čeprav sem svoje prvo plačilo prejel kmalu po tem dogodku. Pravzaprav nikoli nisem imel pri sebi ničesar, kar bi bilo uporabno za glavnega šolskega zmikavta, vendar očitno je Erik svoje žrtve izbiral naključno. Kakršnikoli so že bili njegovi motivi, na dnu torbe je našel mojo največjo dragocenost: zbirko očetovih pesmi, ki so me spremljale vedno in povsod. Prepričan sem, da jih oče nikoli ni pokazal nikomur. Od tistega dne, ko sem zvezek, ogrnjen v odejo iz prahu, našel na vrhu stare omare, v kateri je nekoč hranil svoje stvari, do tega trenutka, se krog njegovih bralcev ni spremenil. Tajni zapisi so simbolizirali tisto skrivno, a mogočno vez, ki je med nama obstajala v nekih drugih časih. Prek zbledelih črk starega stiha sem ponovno zaslišal njegove korake v naši mali kuhinji, dnevno sobo je napolnil vonj tobaka in v stanovanju je odmeval njegov glasen smeh, ki me je za kratek čas prepričal, da se od tistih dni ni nič spremenilo. Stari zvezek nama je pomagal, da sva si bila kljub temu, da naju je ločevalo vesolje, še vedno blizu…

Takoj ko sem vstopil v učilnico in zagledal gručo sošolcev zbranih okoli moje klopi, sem začutil, da se bo dan spremenil v moro.
»Ooo, France, kje imaš pa Julijo?« vsi pogledi so pristali na mojem zmedenem obrazu in po učilnici se je razlegel glasen smeh. Smejali so se vsi razen mene. Šele, ko je Erik zmagoslavno dvignil star zvezek visoko nad glavo, sem spoznal, kaj se je pravzaprav zgodilo.
»Takoj mi ga vrni!« Zakričal sem na ves glas. Sošolka Ana, ki mi je stala najbližje, je presenečeno odskočila in z lica umaknila nasmeh, ko sem se zagnal mimo nje proti gruči ob moji klopi. Še preden sem se dobro zavedel, kaj se dogaja, že sem se znašel v tesnem primežu štirih močnih rok. Mičo in Kramar, vsak od njiju vsaj 10 cm višji in 15 kg težji od mene, sta me kljub upiranju prikovala na zadnjo steno učilnice.
»Gospod Fig je pa danes prav posebej nataknjen!« Sledil je izbruh smeha in Erik je dobil zalet ter podporo, ki jo je potreboval za svoj podvig. Povzpel se je na mizo in začel brskati po očetovih mislih. Zanj je bila to zbirka praznih besed, ki so še najbolj podobne neumnostim, ki jih mora vsako sredo poslušati pri dolgočasnem pouku književnosti. Ni mogel razumeti, da bi nekdo posveti svoj prosti čas pisanju podobnih kreacij. Kup nesmislov, prazno besedičenje, en sam velik dolgčas. Danes se bo maščeval za vse ure, ki jih je moral pretrpeti ob rimah domačih in tujih piscev, za vsak udarec, ki mu ga je namenil njegov stari, ko je domov ponovno prinesel cvek iz slovenščine. Kljub mojim prošnjam in grožnjam je začel na glas prebirati najino poezijo. Besede, ki so letele iz njegovih ust, so bile oropane čustev, smisla in hrepenenja s katerim so bile napisane. Bral je odrezano, prazno, posmehljivo, stihe so prekinjale dolge salve smeha, ki so se zgrinjale name, me dušile in pritiskale k tlom. Obraz so mi zalile solze obupa in nemoči, kar je občinstvo pozdravilo z odobravanjem in odkritim posmehom. Erik pa je bral …

»Moj tempelj

Če v sanjah bi videl prihodnosti dni,
ženina v črnem in mojo nevesto,
najino pot spremenjeno v cesto,
ne bil bi verjel, da lahko se zgodi.

Če modrec razkril bi, da sreča le spi,
da človek, ki sanja postal bo vladar,
ubogi dobil bo svoj tempelj, oltar,
bi mislil da trosi neumne laži.

Že mesece hodi ta modrec mi v sen,
smeji se, ko vidi zdaj drugo mi plat,
me vidi, ko vračam se k njej v objem.

Zdaj vem, noč vsako k njej uležem se spat,
in vem, da v njej raste moj sin nerojen,
njo ljubim in njega, oba imam rad!«

Moj tempelj. Sonet sem znal na pamet, podobno kot večino ostalih v zvezku, vendar ta pesem je bila prav posebna. Oče jo je zapisal kot zadnjo v ciklu žalostink in dal z njo celotni zbirki drugačen pomen. »… Njo ljubim in njega, oba imam rad.« Iz teh sedmih besed, ki so iz Erikovih ust zvenele tako surovo in nepomembno, sem črpal svojo energijo ter v njih iskal in našel tolažbo, vsakič ko sem zašel na dno. Te vrstice so bile vedno moja prva letvica na poti navzgor.
»Če prav razumem tole pesem, je Mister Tinta napumpal neko revo, ki je bila očitno dovolj potrebna, da mu je dala noge narazen,« je izza gruče zaklical Bojč.
»Ha ha ha, Mister Tinta,« je v smehu za njim ponovila Ana.
»Ne vem, če je še kdo opazil, ampak naša čistilka zadnje dni nekam narazen hodi. Da je nisi naslonil, ko se je sklanjala nad pisoarji?!«
»Jebemti Tinta, kdo bo pa zdaj čistil WC, ko si nam Fato spravil na porodniško?«

*

Prebral sem o čem razmišlja Miha. Pisalo mu je v očeh. In pod njimi. Prepričan sem, da mu z bremenom krivde, ni bilo lahko zaspati. O tem so pričali temni koluti, ki jih je zadnje dni nosil pod očmi. Že takrat je bilo jasno, da tega nesrečnega dne nikoli ne bom mogel izbrisati iz spomina, vendar Mihi sem odpustil že pred dnevi. Kljub temu sta me ponos in trma prsilila, da sem prevzel nase vlogo užaljenega leva, ki se loči od svojega tropa in se pretvarja, da v divjini lahko preživi sam. Bil je čas, da se vrnem k svojim.
Še preden je Miha odprl usta, da bi mi priznal, kako zelo mu je žal, sem stisnil pest, stopil korak bližje in ga močno boksnil pod rebra. Čeprav je imel pod svojo znamenito jeans jakno oblečen še debel pulover, je bil udarec dovolj močan, da je dosegel svoj namen in Bajsija položil na kolena. Ko je po prvem šoku prišel do sape, je najprej zakričal od bolečine, ki ga je skoraj presekala na dva dela, nato pa je, še vedno zvit in na kolenih, pogledal k višku in se na glas zasmejal: »To pomeni, da sva spet prijatelja?«
»Ne, Miha, nisva spet prijatelja,« zresnil se je in me zmedeno pogledal izpod čela. Podal sem mu roko in mu pomagal vstati: »Še vedno, stari, še vedno…«

Previdno sem odprl vrata stanovanja, odpel zadrgo stare volnene jope in na polico ob vratih tiho odložil šop ključev. Vsaj polovica od njih ni odpirala nobenih vrat, če pa že, nisem vedel kje se ta vrata nahajajo. Kljub temu sem jih nosil okrog vratu, kot kakšen upokojeni hišnik. Čeprav je bilo prenašanje pol kilograma težkih ključev okrog vratu vse prej kot lahko delo, je zadeva pozitivno vplivala na moj imidž. No, vsaj tako se je zdelo takrat. Morda so se mi ljudje, ki lahko odpirajo številna vrata zdeli vplivnejši in sem v svojem ravnanju zgolj sledil želji po občutku pomembnosti, ali pa je bila stvar veliko preprostejša in je bil modni dodatek rezultat želje po zbujanju pozornosti. Naj je tako ali drugače, dejstvo je, da žvenketa teh ključev med tekom po šolskih hodnikih ni mogel preslišati nihče.

Televizor v dnevni sobi je sameval in luč v vedno temni kopalnici je bila ugasnjena. Vrata spalnice na koncu majhne predsobe so bila priprta. Nežno sem se oprl ob njih in jih odprl ravno dovolj, da sem lahko poškilil v notranjost sobe. Odleglo mi je, ko sem spoznal, da je prazna. Zrak je čist! Slekel sem jopo, jo odvrgel poleg ključev na polico in odhitel nazaj proti še vedno odprtim vhodnim vratom. »Miha! Pridi, ni ga doma. Stopi naprej no, sama sva!« Negotovo je vstopil v naše majhno stanovanje. Miha ni še nikoli prestopil našega praga, čeprav sem se po drugi strani jaz pri njem zadrževal skoraj več kot doma. Nikoli ga ni mikalo stopiti v stanovanje, iz katerega je prihajalo toliko strašnih zgodb. In Miha je slišal večino od njih. Bil je namreč edini, ki sem mu zaupal podrobnosti obsedenega stanja, ki je vladalo pri nas doma. Zato je bil hkrati tudi edini, ki me je vsaj približno razumel, čeprav sem tudi njemu zamolčal marsikatero ‘malenkost’ in se mu nikoli nisem docela odprl. Očitno sta bila sram in krivda, ki ne bi smela biti moja, zasidrana pregloboko, da bi ju lahko popolnoma razkril, čeprav je šlo za najboljšega prijatelja..

Bajsi je nekoliko presenečeno pogledal okrog sebe. Glede na moje opise je pričakoval razmetano luknjo, ki vedno smrdi po alkoholu, nikotinu in umazanem perilu. Naletel pa je na sicer majhno ter skromno opremljeno, vendar vseeno urejeno in čisto stanovanje. Resda so bili koti pod stropom rumeni od nikotina, ker stanovanja že lep čas ni nihče pobelil in tudi drugod se je poznala odsotnost moške roke, vseeno pa je, tudi pri nekaterih drugih sošolcih, že videl stanovanja v bistveno slabšem stanju, kot je bilo to, v katerega je pravkar vstopil.
V svojih predvidevanjih je Bajsi zanemaril majhen, vendar zelo pomemben del enačbe: mamino neizmerno predanost čistoči. Ta se je dvignila iz želje po ohranjanju reda v kaosu življenja, v katerem se je znašla po moževi nenadni smrti. Vsak trenutek prostega časa, ki ji ga je uspelo odtrgati dnevu, je preživela v družbi metle, krpe ali likalnika. Nikoli se ni usedla, nikoli ni mirovala, zadnjih nekaj let ni imela prijateljev, ni zapuščala stanovanja in ni imela nikogar, ki bi mu lahko zaupala. V strahu pred postankom ter kladivom lastnega neuspeha, ki bi padlo na njo v trenutku, ko bi se ustavila ter zbrala svoje misli, je popolnoma izgubila stik s svetom. Z zlomljeno voljo se je oklepala zanikanja in si ni hotela priznati, da se je življenje vseh nas spremenilo v slabo šalo.

Postala sva si tujca. 10 urni delavnik, trdni zid zanikanja in čustvena odsotnost so preprečevali, da bi se med nama razvila in ohranila kakršnakoli vez. Seveda z izjemo zavezništva v prepirih proti skupnemu sovražniku. Zdelo se je, da se cele dneve, mesece in leta pripravlja na trenutek odrešitve, ko bo napočil njen čas odveze in svobode. Takrat bo odvrgla okove bednega življenja, legla v svoje temno ležišče in si po vseh teh letih končno vzela čas za zasluženi počitek. Vendar ali je čakanje na njegov konec res vse, kar naj si od življenja obeta žena, katere edini greh je strah pred samoto?

»Imam nekaj, kar te bo spravilo v dobro voljo!« Miha je slekel jakno, jo odložil poleg moje jope in segel v njen notranji žep. Na dan je privlekel pomečkan zavitek cigaret in ga ponosno podržal v dlani: »57 mehki, stari moj! Sunil sem jih staremu, ko se je včeraj pozno zvečer vrnil s šihta. Glede na to kako je bil nasekan, sem prepričan, da ne bo ničesar posumil, sploh pa mu cigareti že lep čas niso padli iz žepa.«
Zasmejal sem se, potrepljal Bajsija po rami in z glavo pomignil proti moji sobi: »Zaenkrat sva torej zaključila z ogabnim tobakom. Spet bova kadila kot gospoda!«

Odšla sva mimo majhne dnevne sobe in vstopila v še manjšo sobo, v kateri je bilo med posteljo, omaro in staro leseno pisalno mizo ravno še toliko prostora, da sva se lahko obračala, ne da bi se morala pri tem objeti. Soba ni imela ne vrat, ne prave stene. Imela pa je čudovit razgled. Pogled na dvorišče pred blokom mi je v vsakem trenutku zagotavljal popoln nadzor nad dogajanjem na ulici, v daljavi pa se je videlo celo veliko šolsko nogometno igrišče. Tam je bilo vedno polno otrok iz naselja, ali bolje rečeno njegovega vzhodnega dela – hišni otroci tudi pomotoma niso smeli stopiti na naša igrišča. Celo tisti med njimi, ki so obiskovali našo šolo, so se v popoldanskem času tega območja na široko izogibali. To je bil naš dom. Naša trdnjava!

Mojo sobo je od dnevnega prostora ločevala le lesena pregrada, ki je bila zaključena slab meter od zidu in na ta način omogočala vstop v prostor. Pregrada je imela po celi dolžini vgrajeno šipo, kajti le tako je nekaj dnevne svetlobe prišlo tudi do sosednjega prostora. To pa je hkrati pomenilo, da je vsak, ki se je zadrževal na drugi strani, popolnoma nepovabljen lahko posegal v moj teritorij. Ko sem bil mlajši in sem spal v spalnici staršev, je bil ta prostor očetova pisarna, kasneje pa preurejen v zasilno bivališče, v katerem nisem imel niti kančka zasebnosti. Na začetku je niti nisem potreboval, kmalu po tem, ko se je k nama priselil Vito, pa bi dal vse na svetu za samokolnico opek, vrečo cementa in trdna vrata iz masivnega lesa.

»Dobrodošel v mojem skromnem … akvariju.« Stopil sem do okna, ga na stežaj odprl ter se zazrl na dvorišče 10 nadstropji pod nama.
Miha se je kislo nasmehnil in spustil pogled. Čeprav jo je prvič videl v živo, je vedel, da mi je ta stena že lep čas trn v peti. Pred časom sva se celo skupaj domislil načrta, ki bi mi lahko povrnil vsaj del izgubljene zasebnosti. Bil je sijajen načrt: med posteljo in improvizirano steno sem postavil lesena stojala, na katere sem nato obesil otroške nogometne drese, s katerimi me je včasih razveseljeval oče. Na ta način sem zakril skoraj polovico šipe, ki je ločevala mojo od dnevne sobe. Zdel se mi je pošten kompromis med pravico do svetlobe na eni ter željo do zasebnosti na drugi strani.

Seveda pa je bil to račun brez krčmarja. Načrt se je ponesrečil, nogometne drese pa so že naslednji dan nosili neki drugi otroci. Medtem ko sem bil jaz v šoli, jih je Vito vrgel čez okno in s tem razveselil otroke pod njim. Nič hudega sluteči so se pod vznožjem stolpnice igrali s frnikolami, ko so mednje začeli pristajati Maradona, Matthaeus, Donadoni in drugi nogometaši tistih dni. Pustili so se voditi vetru ter se počasi spuščali proti igrišču. Med njimi je bil tudi Nizozemec Marco Van Basten, moj najljubši igralec. Čudežni deček, nočna mora nasprotnih trenerjev in navijačev, nogometni genij. Oče mi je podaril njegov dres, ko me je prvič peljal na nogometno tekmo. Ne spomnim se, proti kateri ekipi je takrat igrala Olimpija, spomnim pa se, da sem bil srečen, ko sem sedel med množico navdušenih gledalcev. Ko je padel gol, sem, presenečen zaradi norije, ki je izbruhnila okoli mene, skoraj planil v jok. Pomiril me je šele očetov pogled in zadovoljni nasmeh. Olimpija je zmagala in na poti domov sva se z očetom ustavila na tržnici, kjer sem si lahko izbral svoj prvi nogometni dres. Rdeče – beli dres Ajaxa iz Amsterdama.

Na Marcovo devetko sem prikoval nekaj najbolj dragocenih spominov svojega otroštva. Teh pa ni bilo veliko; oče se je poslovil prezgodaj. Tistega dne, ko sem skušal postaviti meje svoje zasebnosti, se je poslovil tudi Van Basten. Nikoli več ga nisem videl.

- »Halo, kam si spet odtaval? Danes že cel dan sanjariš. Kje imaš ogenj?«
Nekaj trenutkov zatem je sobo napolnil omamen vonj tobaka in se pomešal z napevom Dire Straitsov, ki je prihajal iz mojega starega kasetofona. Vedno ko sem kadil doma, sem to počel nagnjen prek okna. Bal sem se, da me bo izdala zakajena soba, zato sem na vsak način skušal zadržati dim na drugi strani. Seveda mi to nikoli ni uspelo, kljub temu pa je moja razvada ostala neopažena. Vse do tega dne…

- »Aaah, prvi dim je vedno najlepši,« je zavzdihnil Bajsi. »Nekadilec tega nikoli ne bo razumel, sploh pa ne tista kurčeva slovarca!« Miha je bil še vedno besen na go. Marolt, učiteljico slovenskega jezika, ki ga je pred dnevi med glavnim odmorom na šolskem dvorišču zasačila s cigareto v ustih. V galopu je oddrvela v tajništvo, od ravnatelja nemudoma zahtevala ukor in kar je še hujše, poklicala je Bajsijeve starše in jih prosila, naj »tega otroka končno že enkrat spravijo v red!« Priporočila jim je celo socialno službo, ki naj bi pomagala staršem pri vzgoji problematičnih mladoletnikov. »V sedemindvajsetih letih poučevanja,« je dodala na koncu, »še nisem naletela na tako nevzgojenega in podivjanega fanta.«
- »Minil je že cel teden pa še vedno postrani sedim, tako sem jih dobil zaradi te krave. Bo že še videla… Nikoli nisem nobenemu ostal dolžan in tudi njej ne bom.«
- »Pozabi na njo,« z ustnicami sem stisnil filter, močno potegnil in globoko zajel sapo. Dim mi je v trenutku napolnil pljuča in za trenutek se mi je zvrtelo. Noro dober občutek! »Poglej kako majhni se zdijo problemi, če imaš pravo perspektivo,« s prstom sem pokazal na Mišota, hišnika osmice in še nekaj okoliških blokov. Opazovala sva ga že preden sva vstopila v blok. Stal je na travniku poleg parkirišča in se, v svoji ponošeni, bledo-rdeči delovni obleki, še vedno trudil prižgati kosilnico, ki mu je obtičala v travi. Očitno je tudi letos predolgo odlašal s prvo spomladansko košnjo. »Vidiš, njemu se ta trenutek košnja zdi največje sranje, ki ga je lahko doletelo, z najinega zornega kota pa je prav težko razumeti, zakaj si že 10 minut puli lase in brca v drevo. In vse to zaradi takšne malenkosti kot je visoka trava ali zapacana svečka na kosilnici.«
Miha se je zasmejal, pri čemer mu je dim bruhnil iz nosa kot kakšnemu pobesnelemu biku: »Ej, naš Mišo… Vsak letni čas mu prinese nov izziv. Še niti zime in kidanja ni dobro prebolel pa ima že nove probleme!«
Ob tem sva oba planila v smeh. Mišove legendarne dvoboje s plugi, ki pozimi s cest odstranjujejo zapadli sneg, so poznali daleč naokoli. Besen je bil vsakokrat, ko so se nekje iz daljave začele svetiti utripajoče oranžne luči. Te so pomenile, da se bo s ceste na dvorišče vsak trenutek usula nova pošiljka zbitega snega. Snega, ki se ne kida sam. Snega zaradi katerega boli hrbet. Snega, ki ga je Mišo sovražil iz dna srca. In tako je, medtem ko so se zjutraj v bloku prižigale prve luči in so bila okna zaradi novozapadlega snega polna veselih otroških obrazov, nesrečni Mišo stal ob robu ceste in bil svojo bitko z mlinom na veter. Vsakič ko je mimo pripeljal plug, mu je naš hišnik z vso močjo v steklo metal snežne kepe, in že naslednji trenutek obstal sredi kupa snega, ki mu ga je z obrestmi vrnil komunalni delavec za volanom. To ga je seveda le še dodatno spodbodlo in dvoboj se je nadaljeval, dokler prvi zvončki in trobentice niso prekinili bitke do prihodnje zime.
- »Ha ha, o njem bi bilo treba posneti film!«
- »Hej, Tinta, mogoče pa bi pa raje napisal kakšen sonet,« Miha me je hudomušno pogledal izpod čela. Ko je videl, da sem kupil njegovo šalo, in z njo verjetno tudi novi nadimek, je ponovno bruhnil v glasen krohot.
Nato pa je Bajsijev smeh v trenutku potihnil kot odrezan. Na rami sem začutil močan stisk. Okamenel sem, zaprl oči in obžaloval dejstvo, da sem bil tako nepreviden in na radiu do konca odvil gumb za jakost.

»To torej počneš, ko se ostali mulci učijo in delajo naloge?!«
Pogoltnil sem slino, pogledal prestrašenega Bajsija, se obrnil in skušal umiriti situacijo: »Oprosti, nisva razmišljala. Ne bi smela kaditi in obljubim ti, da se ne bo ponovilo. Samo zanimalo naju je, kakšen občutek je, ker vsi kadijo, ampak zdaj vidiva, da nama čiki sploh ne pašejo. Pravzaprav se ne počutim dobro, mislim, da mi je slabo in ….« Ne vem, če so moje besede sploh prišle do njega. Gledal me je s svojimi izbuljenimi, krvavimi očmi in na pol odprtimi usti ter hkrati skušal zadržati ravnotežje. Slednje mu je le stežka uspevalo. V kotičkih ustnic se mu je nabrala posušena slina, neobrita lica pa so imela čuden vijolični odtenek, ki se je pojavil vedno, ko je vase zlil nekaj kozarcev več kot bi smel. Mastni in razmršeni črni lasje so mu v pramenih padali prek čela na oči, kljub temu pa jim ni uspelo skriti steklenega pogleda. V njegovem izrazu ni bilo niti najmanjše sledi veselja, ljubezni ali človeške topline. Pravzaprav tega ni bilo moč zaslediti celo v redkih trenutkih treznosti. Velikokrat sem ugibal, če je vse dobro v njem uničil alkohol, ali pa je bil Vito tak že od nekdaj in je bil alkohol zgolj sredstvo, s katerim je na stežaj odprl vrata vsem demonom, ki so si v njegovi duši očitno uredili stalno bivališče. »In kaj sem ti rekel glede vabljenja kurčeve mularije v moje stanovanje!? Da mi sem nikoli več ne pripelješ nobenega paglavca! Jasno?« V hropečem glasu je bilo moč prebrati sovraštvo in bes. Iz ust mu je smrdelo po alkoholu in suhi salami – vedno kadar mame cel dan ni bilo domov, je jedel salame in poceni klobase. To je počel celo takrat, ko mu je mama prejšnji večer skuhala kosilo za naslednji dan. Vendar »pogretih ostankov«, kot ji je večkrat zabrusil, ni maral jesti. Vito ni odnehal. Tudi tokrat je hrepenel po prepiru: »…da mi bodo neki tuji pankrti stikali po stanovanju? Meni že ne, pizda! Ne hodim zato v službo in se žrtvujem zate in tvojo prekleto mat. Ti pa mi vračaš tako, da jih vabiš sem?« Zdaj se je sklonil proti Mihi, ki se je kar pogrezal sam vase: »In kdo je sploh ta debeluh?«
- »Khm, d-dober dan, gospod, jaz sem…«
- »Si prišel vohljat, če imamo kaj, kar bi lahko sunil in prodal na ulici, a? Poznam take barabe kot si ti in tudi vem, kako je treba z njimi. Prekleti vohljači… V službi jih srečujem vsak dan! Veliko jih je bilo, ki so se igrali z mano in povem ti, da so vsi slabo končali…«
Vedel sem, da moram prekiniti to agonijo. Če se spravi na Miho, si nikoli ne bom odpustil. Že sedaj mi je na ramena nakopal novo sramoto, ki me bo spremljala vsakič, ko bom prijatelja pogledal v oči.
- »Pusti ga pri miru. Miha ni nek paglavec, ampak prijatelj in to boljši od vseh tistih tvojih pijancev iz bifeja. Poleg tega pa tole ni tvoje stanovanje, temveč je bilo last mojega očeta, torej sem jaz tisti, ki bi moral … « Nisem utegnil dokončati stavka. Čeprav sem ga pričakoval, je udarec prispel tako nenadno, da se nanj nisem uspel pripraviti. Zavrtel sem se na petah in padel po tleh, ob tem pa z glavo za las zgrešil rob postelje. V ušesu sem slišal piskanje, ki ga je povzročila močna klofuta, lice mi je gorelo, iz počene ustnice mi je kapljala kri, v oči pa je sama od sebe vdrla voda.
Skozi meglo v katero sem bil ovit za nekaj trenutkov, je s pomočjo starega kasetofona k meni zaplaval stih Marka Knopflerja, edinega od vpletenih, ki ga je dogajanje pustilo hladnega.

»He got the action, he got the motion,
Yeah, the boy can play,
Dedication, devotion,
Turning all the night time into the day…
«

Kot da bi izzival svojo srečo, je pel svojo pesem, tako kot že tisočkrat prej. Nemoteno. Neprizadeto. Ne vem zakaj, vendar to me je napolnilo z jezo. Krivice, ki sem jih občutil vsak dan in sem jih dotlej bolj kot ne ponižno sprejemal, so začele siliti na plan. Verjetno so ves ta čas kuhale nekje pod površjem in čakale na pravi trenutek in spodbudo, da izbruhnejo na površje.

Vito se je sklonil k Bajsiju in ga prijel za ovratnik: »Ti pa že ugasni ta kurčev radio preden ga fuknem čez okno! Brez skrbi, na vrsti boš takoj za njim…«

Pred očmi so se mi začele vrteti prizori zadnjih treh let, polnih ponižanja, sramote in joka… Zakaj bi moral požreti in prebaviti prav vse, kar mi življenje vrže v obraz? In kdaj bo kdo priskočil na pomoč? Kje so bogovi, država, varuhi pravic in vsi ostali, ki naj bi branili nemočne ter uboge? Nikogar ne bo. Tu sem le jaz, 14-letni deček, njegov prestrašeni prijatelj in dobrih sto kilogramov težek varnostnik, ki je vsako situacijo pripravljen reševati z nasiljem. Ampak naj me jutri tepe do nerazpoznavnosti – danes se bom boril!

Zbral sem koščke raztreščenega ponosa in se postavil na noge, medtem ko se je Vito še vedno zadiral nad ubogim Bajsijem, ki se ni upal niti premakniti. Slišal sem vpitje, vendar nisem več razumel besed. Srce mi je bílo kot še nikoli prej. Dihal sem plitko in hitro. Po hrbtenici sem čutil mravljince. Naredil sem korak proti Vitu, ki mi je obrnjen proti Mihi kazal hrbet, ga prijel za majico in ga z vso silo potegnil proti sebi. Vse skupaj se je odvilo v nekaj sekundah, vendar trajalo je dovolj dolgo, da se je nekaj v meni za vedno premaknilo in mi spremenilo življenje. Odskočil sem ravno dovolj hitro, da me Vito v padcu ni poteptal pod svojo težo. Bil je dovolj opit, da je padel vznak kot posekano drevo, čeprav sem ga želel le potegniti stran od svojega prijatelja. V trenutku, ko je treščil ob tla sem vedel, da je po meni. Vendar Vito ni več vstal. Negibno je obležal na tleh. Z Bajsijem sva se nemo spogledala in že naslednji trenutek stekla prek dnevne sobe v predsobo. Pograbil sem svojo jopo in ključe, odprl vrata in skupaj s šokiranim prijateljem stekel na hodnik. Ko sva se pognala po stopnicah navzdol proti pritličju, je po bloku še vedno odmeval zvok kitar in napev Dire Straitsov…

»…And after all the violence and double talk,
There’s just a song in the trouble and the strife,
You do the walk, you do the walk of life…
«

Naslednje poglavje

Na začetek zgodbe

  • Share/Bookmark