3.

»… Vsa ta leta sem se trudil ostati zvest samemu sebi in sproti odplačevati svoje dolgove, če je do njih prišlo. Žal mi je stari, toda tebi nisem dolžan ničesar…«Potisnem tipkovnico stran od sebe, primem za miško, jo popeljem do ikone z disketo in kliknem. ‘Shrani’.

Uh, kako se je življenje spremenilo od časov, ko sva z Miho v moji sobi kadila ukradene cigarete in poslušala Dire Straitse. Takrat smo dokumente shranjevali v predalih. Danes je vse drugače. Spremenilo pa se je še marsikaj drugega. Spremenil se je moj pogled na svet. Tistega dne se je v meni nekaj predramilo, me zaznamovalo in močno vplivalo na odločitve, ki sem jih sprejemal na poti do odraslosti.

V kratkem trenutku, ko sem za hip obstal nad Vitovim negibnim telesom in ga videl takšnega kot je v resnici bil – nemočen, zanemarjen in zagrenjen pijanec, ki ga je tako zlahka pokosila otroška roka – sem spoznal, da se je za vsako stvar v življenju potrebno boriti. Pripada ti le to, kar si vzameš sam. Koliko in kaj boš vzel pa ti omejujeta zgolj vest in srce. Kajti odločitve, ki jih sprejmeš, te skupaj z njihovimi posledicami lahko preganjajo celo življenje. Plazijo se za teboj kot večne sence. Obiščejo te, ko zvečer ležeš v posteljo in zapreš oči. Vest in srce. Če želiš mirno življenje, poskrbi, da imata vedno končno besedo.

Računalnik prepustim zvoku starega tiskalnika, ki tiska pravkar napisano pismo. Poslal bi ga po elektronski pošti, vendar prejemnik je za vedno obtičal v času stacionarnih telefonov in pisemskih znamk.

Odgrnem zaveso in odprem okno. Sobo napolni vonj pravkar minule nevihte. Če pozorno pogledam, lahko vidim meglice, ki se s še vedno toplega asfalta dvigajo proti nebu. Končno lahko spet diham. Mislil sem, da me bo vročina pobrala. Ponovno se oglasi ptičje petje. V naselju ni veliko ptic in še tiste, ki pomotoma pristanejo v grmovju pred blokom, kmalu odletijo in nadaljujejo svojo pot drugam. Včasih pa vseeno obstanejo za hip in zapojejo svojo pesem. In sedaj so jo ponovno pele. Že dolgo jih nisem slišal peti tako ubrano in glasno. Zdelo se mi je, kot bi nevihta sprala z ulice ves trušč, vpitje ter vrvež življenja v naselju in pustila do besede tistim, ki je običajno niso dobili.

Z okenske police vzamem škatlico z napisom ‘Kajenje ubija’, posežem po cigareti in jo prislonim na ustnice. Iz žepa potegnem vžigalnik in ga približam cigareti. Z zaprtimi očmi počasi vdihnem. Slišim kako zacvrči prižgan tobak, ko žerjavica počasi potuje proti filtru, ki ga stiskam med prsti. Z drugo roko zaprem pokrovček starega ‘Zippota’. Dolgo časa me že spremlja, a je še vedno kot nov. Redno ga loščim, menjam stenj in kresilni kamen ter ga polnim z gorilno tekočino. In vsakič ko si z njim prižgem cigareto, me popelje nazaj v tiste dni, ko se mi je življenje za vedno postavilo na glavo…

Se nadaljuje…

Na začetek zgodbe

  • Share/Bookmark