27.08.2012

5 odgovorov na 100 vprašanj

Objavljeno v Žlica vegete 13:04 avtor: sosed

Zadnji post Mi, veganci je sprožil precej burno debato, dobil pa sem tudi precej vprašanj, na katera sem obljubil odgovore. Preden naključni opazovalci začnete secirati moje besede, najprej disclaimer: spodnje trditve niso univerzalna resnica in se to ne trudijo biti. Gre zgolj za moje mnenje in moje izkušnje. Skušal bom povedati vse in nič, ker je tema enostavno preobširna za en post. Če koga zanima kaj več pa vprašajte in potrudil se bom najti ogovor.

Kje kupovati (presno) hrano?

Presno pomeni ne-kuhano. Sadje, zelenjavo, oreščke in njihove stranske produkte dobiš praktično povsod, končne jedi pa si pripravljaš sam. Tipični primeri presne hrane so denimo zeleni smutiji ali pa juhe, kjer zelenjave ne kuhamo, ampak miksamo v močnem blenderju. Izvrstne so tudi presne sladice, običajno pa zahtevajo nekoliko širši spekter sestavin, kot klasične sladice iz jajc, moke in masla. Receptov je internet poln, zato jih na tem mestu ne bi navajal. Bi pa opozoril, da je prehod iz veganstva na presno veganstvo (raw-vegan) po mojem mnenju večji kot prehod na samo veganstvo. Tovrstna dieta je precej bolj restriktivna in za razliko od veganstva terja po mojem mnenju veliko discipline. Izkušenj iz prve roke izključno presne diete zaenkrat nimam. Sicer pa že obstajajo lokali in slaščičarne, ki ponujajo presne sladice in smoothije.

Kaj se dobi v običajnih trgovinah?

Vse kar potrebuješ! Vegani kupujemo v običajnih trgovinah. V specializiranih kupujem tu in tam kakšno t.i. super-hrano, ki pa za vegana ni nič bolj nujna kot za vsejeda. Veganska prehrana ni tako zakomplicirana, kot bi si kdo mislil, vsaka večja trgovina (Spar, Mercator, Leclerc…) ima na voljo večino sestavin, ki jih uporabljamo za kuho. Tudi cenovno je, v nasprotju s splošnim prepričanjem, takšna prehrana bolj ugodna, saj temelji na žitaricah, stročnicah, sadju in zelenjavi.

Kaj sploh ješ?

Ni neke znanosti – ješ isto kot prej, le da iz jedilnika umakneš mleko, jajca, meso in jih (po potrebi) zamenjaš z izdelki rastlinskega izvora. Morda bo najbolje, če na hitro predstavim svoj jedilnik. Danes sem za kosilo jedel ričet (skuhan brez mesa), včeraj kuskus z bučkami, dan prej kvinojo (žitarica) z zelenjavno omako, še prej polnozrnate testenine s seitanom (pšenično meso, dobiš ga v vsaki večji trgovini). Za zajtrk si skoraj vsako jutro naredim smoothie, če se da t.i. “green smoothie” – zmiksam si nekaj sadja (danes recimo 1/2 jabolka, 1/2 banane, 3 slive) in pest zelenja (karkoli zelenega – solata, motovilec, mlada špinača, listi od ohrovta, blitva), kozarec vode in par ledenih kock – dobiš pol litra odličnega, zdravega, osvežujočega in hranljivega napitka. Za večerjo si velikokrat naredim denimo gres ali pa ovsene kosmiče, skuhane v riževem ali sojinem mleku. Vsa mleka so malo drugačna, vedno lahko probaš kaj novega. Kokosovo, mandljevo, lešnikovo … Mleko lahko delaš tudi sam. Zmiksaš oreščke, dodaš vodo, žlico agavinega sirupa, precediš in imaš rastlinsko mleko izvrstnega okusa.

Za malice in snacke si poleg sadja ali solate, naredim tudi kak sendvič, kruh velikokrat pečem sam, ni pa nujno. Večina pekov jajc, masla ali sirotke ne dodaja. Namaze kupim v Mercatorju, odlične imajo v Hoferju (sojini, humus, iz fižola, paradižnikov, celo linijo imajo), delam jih tudi sam – za osnovo zmiksam čičeriko, ali fižol, seitan ali tofu ali pa kombinacijo vsega. Začinim in dobim namaz pri katerem si vsak vsejed lahko oblizuje prste.

Če mi v končni fazi paše junk, ob fuzbalu denimo, odprem kake smokije, čips, palčke, preste … le da pred prvim nakupom preberem sestavine. Povsod se dobijo tudi razni nadomestki – majoneza, čokoladni namazi, sladoledi iz riža ali soje … Vse imaš, kar si zaželiš, danes to res ni problem.

Dalje. Kot vegan bom shujšal!

Joel Kirkilis, vegan

To ni nujno res. Prve dva tedna se mogoče malo loviš, potem pa ješ bolj kvalitetno kot prej. Tako je bilo tudi pri meni. Če si prej močnejši, boš ob prehodu na zdravo in uravnoteženo vegansko prehrano zagotovo zgubil kilažo, če boš spremenil samo vrsto hrane in ne boš zmanjšal kaloričnega vnosa pa seveda ne moreš shujšati. In ja, obstajajo debeli vegani, zakaj ne. Ravno tako se lahko bašeš s kruhom, testeninami, žitaricami, krompirjem … Jaz osebno sem po osmih mesecih zadržal isto težo in isto mišično maso brez živalskega vnosa, čeprav sem potihem upal, da bo kaka kila izpuhtela. Se pa nekateri vegani, postijo ali pa jedo odločno premalo. Ampak pri veganstvu samem po sebi zadosten vnos kalorij ne bi smel biti problem.

Živalske beljakovine – kako jih nadomestim?

Z lahkoto. Po razgradnji se beljakovine razgradijo v amino kisline in telesu je na tej točki popolnoma vseeno, kje jih je dobil – iz prašiča ali rastline. Edina stvar, ki jo dobimo iz živali in je ne moremo iz rastlin, so nasičene maščobe, glavni krivec za večino bolezni v zahodnem svetu. Rastline vsebujejo vse esecialne maščobne kisline! Tudi sam sem bil na začetku poln dvomov, štel sem si grame beljakovin in podobno. Neumnost! Z rastlinsko hrano dobiš beljakovin dovolj.

Ogromno beljakovin je v stročnicah, žitih (sploh kvinoja), oreščkih, so vsepovsod in v zadostnih količinah. Osebno sem zelo aktiven tip, ukvarjam se z alpinizmom, kondicijsko zelo napornim športom in s prehodom na veganstvo sem na performansu kvečjemu pridobil.

Prej sem prehrani načrtno dodajal beljakovine v obliki sirotke, z veganstvom sem opustil tudi to in nisem izgubil ne na moči, ne na vztrajnosti. Sicer pa danes so na veganski prehrani ultramaratonci, kolesarji, celo body-builderji … Mislim, Carl Lewis je vegan, le kje dobi beljakovine za vse te mišice?

Tako, mislim, da sem v grobem zajel vsa vprašanja, če je še kaj pa vprašajte. Če bom le znal, bom z veseljem pomagal.

  • Share/Bookmark

22.08.2012

Mi, veganci

Objavljeno v Žlica vegete 19:58 avtor: sosed

Že nekaj časa čutim, da bi moral napisati nekaj vrstic o veganstvu. Pa sem se nekako izogibal, kljub temu, da gre za eno najpomembnejših odločitev v mojem življenju. Morda, ker ne maram konflikta. Ja, praktično kadarkoli beseda nanese na veganstvo, se zdi konflikt neizbežen. Toliko bolj, če se debata odvija prek internetne povezave. Dolgo časa tega nisem znal razložiti. Zdaj razumem. Postal sem kot vegani pred mano. Rad bi vsem odprl oči, a ne gre. Vsak mora poizkusiti sam – če nisi odprte glave, te sporočilo ne bo doseglo in jaz bom ob morebitnem poizkusu (p)ostal zgolj tečen, agresiven, aroganten solatožder, ki bi nekoga rad prikrajšal njegovih pravic.

Zato sem velikokrat raje tiho in si mislim svoje, ko ljudje okoli mene (popolnoma neizzvani!) utemeljujejo pomembnost mesa, mleka in jajc v svoji prehrani in dokazujejo mojo zmoto. Tiho sem, ko trosijo neumnosti o pomembnosti živalskih beljakovin, tiho, ko zatrjujejo, kako pomemben za razvoj otroka je kalcij v kravjem mleku, molčim, ko poslušam o živalim prijaznim klavnicam in obrnem pogled, ko vidim otroške pravljice z veselimi kravicami, ki kmetu dajejo svoje mleko… V meni pa vre! In tega enostavno ne morem več preslišati!

Z veganstvom sem primarno pričel iz povsem egoističnih vzgibov – zaradi lastnega zdravja. Po mesecu dni, ko sem spoznal, da mi tovrstna dieta daje ogromno in ne jemlje ničesar, sem odločitev spremenil v trajno. In več ko sem vedel, bolj sem spoznaval, da je moje zdravje pri vsem skupaj še najmanj pomemben faktor. Sedaj ko vem, kaj je potrebno, da zrezek pride na moj krožnik ali mleko v hladilnik, ni poti nazaj. Kako živinoreja izgleda v praksi, kakšen pekel prestajajo živali na farmah, koliko obdelovalnih površin namenimo, da jih nahranimo, koliko gozdov posledično posekamo, koliko toplogrednih plinov spustimo v ozračje zaradi živinoreje … Sam ne morem verjeti, niti si ne odpustiti, da sem potreboval 30 let, da sem odprl oči.  Da sem povezal pike v celotno zgodbo. Mislil sem si to, kar si danes o meni mislite vi in slepil samega sebe. Pretvarjal sem se, da imam rad živali, bil ogorčen, ko je nekdo pretepel psa ali mačko ter brezbrižen do milijonov krav, ki istočasno preživljajo mnogo hujše zgodbe – dve milijardi živali vsak teden konča na naših krožnikih. Kravje mleko se mi je tako kot vam zdelo naravna danost. Verjel sem celo, da je … zdravo. Otroke sem silil z mesom, glavnim krivcem za večino najhujših bolezni, ki pestijo modernega človeka. Vse kar sem mislil, da vem o prehrani, je bilo narobe. Vse!

Vegan sem osem mesecev. Močnejši kot kadarkoli. Fizično izjemno aktiven, vmes sem napredoval v plezanju, napredoval kondicijsko, splezal na Elbrus in se mimogrede znebil težav s prebavo, želodcem in gastritisi. Počutim se super in poln energije. Pa vendar sem na nek sprevržen način prej živel bolje. V svoji ignoranci se nisem obremenjeval. Zdaj bi rad vsem povedal, kako zelo se motijo, kako zelo je človek na svoji poti zgrešil, kako slepi smo po svoji naravi in kako zlahka se z nami manipulira. Ampak sporočila ne morem plasirati. Zakaj? Ker se ob informacijah, ki so bolj dostopne kot kadarkoli prej, ljudem ne ljubi poslušati in poizkusiti. Ker te imajo za kretena, ko poizkušaš utemeljiti svojo odločitev, ne da bi si vzeli minuto za razmislek. Zaradi tega rataš zagrenjen. Ker imaš občutek, da si obdan s slepimi in brezčutnimi ljudmi. In zato si tiho. V sebi pa skrivaš vihar.

Pred časom sem dobil očitek, da smo vegani preveč agresivni. V smislu “mi pustimo vas na miru – vi pa pustite nas”. Ne gre. Ne morem se več sprenevedati! In če te debata vsaj malo zanima, si prosim vzami toliko časa ter namesto naslednjega akcijskega filma preglej posnetek na spodnji povezavi. Zgolj za iztočnico. Morda boš dobil vsaj mali košček v ogromnem mozaiku odgovora na vprašanje “zakaj vas ne moremo pustiti na miru”.

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

21.08.2012

Zgodba o treh prašičkih

Objavljeno v Žlica vegete 10:00 avtor: sosed

Najmlajši prašiček je verjel, da je vse zapisano v zvezdah. Verjel je, da so vsa njegova dejanja, pretekla in tista, ki so še pred njim, del nekega večjega plana. Načrta, na katerega sam nima nobenega vpliva. On je zgolj figura na igralni deski. Pustil je naj z njim upravljajo zvezde, pometa usoda, o njem odloča stvarnik. Življenje je izpustil iz rok.

Drugi prašiček, srednji brat, se je neprestano pritoževal, tarnal, jadikoval. Vse ga je motilo in vse ga je bolelo. Edino veselje v življenju mu je bilo deliti svoje breme z okolico. Starejši ko je bil, bolj je bil zagrenjen, hujše so bile njegove težave in manjša volja do življenja.

Najstarejši prašiček je bil vedno slabe volje. V vsaki situaciji je slutil negativen izzid in običajno je imel prav. Bil je mrk in zaprt sam vase. Živel je zagrenjeno življenje, brez želje in smeha. Ni verjel, da je življenje lahko drugačno, boljše … srečno. Na koncu svoje poti nikogar ni imel rad in nihče ni maral njega. Družil se je zgolj z mlajšima bratoma in še to zgolj občasno. Takrat se je hranil z njuno apatijo in jadikovanjem. Umrl je sam.

***

Ne verjamem v usodo. Usoda je le izgovor za apatijo. “Naredil sem vse, ampak takšna je usoda, jebi ga!” Ali pa še bolje:”Če mi je usojeno, se bo zgodilo!” Ja, seveda, vse se dogaja samo od sebe. V nekem velikem kozmičnem plesu, katerega center si – ti? Resnično dvomim!

Ne maram jadikovanja. Preprosto ne najdem zadoščenja v obremenjevanju drugih s svojimi težavami, sploh če slednje na njih nimajo direktnega vpliva. In ne maram poslušati “jamračev”. “Naredi nekaj, da stvari obrneš,” bi bila moja običajna reakcija na izpovedi o različnih tegobah, bolečinah v križu, nespečnosti, debelosti, neuslišani ljubezni ali tanki denarnici. Bodi aktiven! Vzemi življenje v svoje roke! Misli pozitivno! Dobre parole, ne? Za na steno!

Pesimizem je poosebitev zla. Uniči pesimista samega in ljudi, ki se ga dotaknejo. Hoditi po svetu s temo v očeh pa ni življenje. Kvečjemu životarjenje. Možnost, da se ti bodo dogajale negativne stvari, se z negativnim razmišljanjem močno povečajo. V to sem trdno prepričan. Pa ne spet zaradi kozmičnega ravnovesja, slabe karme ali svetega duha, ki to spremlja, zmajuje z glavo in v ključnem trenutku poka tvoje balončke. Preprosto zato, ker v svoji negativnosti ne vidiš priložosti. Če se napajaš iz slabega, težje prepoznaš dobro. Poznate Mertonovo samo-uresničujočo prerokbo? Če pričakuješ najslabše, prilagodiš svoje vedenje takšnemu izzidu in povzročiš točno to, česar si se bal! Zato ne maram pesimizma. Pravzaprav ga sovražim.

A vseeno… Zadnje čase me vsake toliko obiskujejo prašički. Pridejo potiho, da jih sprva niti ne opazim. Šepetajo mi iz temnega kota dnevne sobe in mi kot tiha senca počasi zlezejo pod kožo. Ko se zavem njihove prisotnosti, običajno že kričijo na ves glas.

***

Včeraj sem izvedel, da junijske plače ne bo še (vsaj) do septembra. Žena je zaposlena v isti firmi. Povsod okoli nas je kaos, časi so takšni kot so, smo štirje in včasih me je strah. Do sedaj tega občutka nisem poznal. Vem, da bi moral narediti nekaj radikalnega, a po drugi strani se bojim, da bi se ujel v spiralo slabih odločitev. Dober dan prašički!

Zgodbi vsak spiše svoj konec. To so pravila igre! Jaz se pojavljam v vlogi zlobnega volka in piham in puham, da prašički odletijo v nebo. Zaenkrat mi je to bolj kot ne uspevalo. Upam, da mi bo tudi v bodoče. Da prašički nikoli ne bodo prerasli zlobnega volka. Eno pa je zagotovo, zadnje čase jih hranimo bolj kot kadarkoli prej…

  • Share/Bookmark

14.05.2012

Skok na streho Evrope

Objavljeno v Foto utrinki, alpinizem 12:30 avtor: sosed

Dober teden je že minil od prihoda domov, a še vedno nisem zbral vseh vtisov. Bilo je preprosto nepozabno. Deveterica članov odprave je zadihala skupaj bolj složno kot bi si sploh lahko želel. Ko je bil čas za vzpon, smo delali, ko je bil čas za počitek, smo … pili … in ko je bil čas za veselje smo … pili še bolj. Imeli smo se super in če me ne bi doma čakale osebe, ki sem jih iz dneva v dan močneje pogrešal, bi bil povratek v resnično življenje kar nekoliko bridek.

Osvojili smo vrh. Izpolnil sem svoj cilj in doživel goro v celoti. Na vrhu, kamor sem stopil sam, sem se, na moje veliko presenečenje, nekontrolirano zjokal. Kot mala punčka. A nisem bil edini član odprave, ki je vrh doživljal emocionalno. Ta dan je bilo na strehi Evrope potočenih kar nekaj solz. Ja, bilo je težko, bil je mraz in bili so dvomi. Sredi noči se je skozi gosto meglo in veter priplazil strah po neuspehu, a na koncu se je vse skupaj izšlo v čudovito zgodbo. Zgodbo, ki je enostavno preobsežna za zapis na blogu.

Hrib mi je dal, kot sem  se nadejal že pred odpravo, tisto nekaj, kar me bo za vedno nekoliko spremenilo. Srčno si želim, da bi Elbrus 2012 lahko zaživel še kdaj. Z novo kuliso in novimi izzivi, le obrazi glavne zasedbe naj ostanejo isti. Oni so tisti, ki so zgodbo o osvajanju neke gore spremenili v eno izmed najlepših avantur življenja. Hvala ekipa!

  • Share/Bookmark

19.04.2012

Vrh

Objavljeno v alpinizem 13:30 avtor: sosed

Kup golih skal. Sneg ali led. Morda oskrunjen s križem ali kičastim kipcem, ki na neki simbolni ravni neuspešno skuša dokazati našo prevlado nad naravo. A nič več od tega. Veter. In meglice nekje pod vznožjem prostrane gmote nekoristnega sveta …

Kaj je tisto kar vleče gor? Cilj sam po sebi? Lahko bi našel rasnico v tem. Smer je lahko še tako lepa, gora še tako mogočna, a brez izpolnjenega cilja ali doseženega vrha, je povratek v dolino težji. Korak ne teče tako lahkotno. Nekateri ta občutek sprejemajo kot neizbežni del igre. Drugi pred njim bežijo. Naprej, proti vrhu. Strah pred neuspehom in ponos sta v hribih nevarna partnerja, ki lahko terjata visok davek.

Pa vendar povsem neodvisno od vrha obstaja zadoščenje. Pot. O njej je govoril eden od naših največjih. Cilj je nepomemben, je dejal, pusti te praznega. Pot je tista, ki šteje in za vedno greje notranjost.

Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.

Nejc Zaplotnik

Lepa misel. Rad bi jo živel, ji verjel. Ampak zakaj se potem tako nerad spominjam tistih poti, ki se niso končale … na vrhu? Še več, doživljam jih kot poraz. Strinjam se, pot je vredna več kot cilj. Način, na katerega se spoprijemaš z izzivi, odločitve, ki jih sprejemaš v ključnih trenutkih, pridobljene izkušnje, premagane ovire, smer, ki jo ubereš, kompromisi, ki jih (ne) sprejmeš … Vse to so momenti, ki odločilno vplivajo na vrednost doseženega cilja. Na veličino tvoje osebne zmage. Vse to razumem kot pot. Vse tisto, kar bi lahko opisal s preprostim ‘kako’. Kako – na vrh. Ja, moja pot, takšna ali drugačna, potrebuje vrh.

Tokratni cilj je višji od ciljev pred njim. Tehnično in plezalno povsem nezahteven, objektivno pa precej bolj izpostavljen, zlasti vremenskim razmeram. Ravno zato skušam vrh odmisliti. V mislih ponavljam Nejčevo tantro in razmišljam o avanturi sami po sebi. O vrednosti poti. A vseeno, bolj ko se bliža dan odhoda, bolj si želim, tako kot vedno, stati na tistem mogočnem kupu snega in ledu. Visoko nad oblaki, ki se gnetejo daleč spodaj. Tam, kjer nič ne obstane, kjer bo že naslednji trenutek veter zabrisal sled in bo vse ostalo tako kot je vedno bilo. V meni pa se bo za vselej nekaj premaknilo. Na vrhu …

  • Share/Bookmark

20.03.2012

Zakaj?!

Objavljeno v alpinizem 14:56 avtor: sosed

“Zato, ker je tam!” Legendarni odgovor George Malloryja na vprašanje novinarja New York Timesa je postal najbolj znamenit citat v zgodovini alpinizma. Britanski gornik je bil v 20ih letih vodja prvih treh britanskih odprav na pobočje Everesta, življenjsko obsedenost s to mogočno goro pa je v času tretje, svoje zadnje odprave, naposled plačal z življenjem. Še danes mnogo ljudi verjame, da sir Edmund Hillary in šerpa Tenzig Norgay 30 let kasneje nista bila prva, ki sta stala na vrhu Chomolungme, mati boginje. Po njihovem mnenju sta zgolj prva, ki sta se uspešno vrnila domov.

Tudi danes se alpinisti in vsi, ki gojimo podobno ljubezen do hribov, pogosto srečujemo z istim vprašanjem. Zakaj plezati? Zakaj hoditi v višine? Zakaj izpostavljenost? Zakaj na steber ali raz? Zakaj v grapo ali slap? Zakaj … sploh karkoli? In potem tisti drugi ‘zakaji’: Zakaj to prenašaš? Zakaj mu pustiš? Zakaj ne prepoveš? Zakaj … Ničkolikokrat sem že odgovoril na vsak posamičen zakaj. Kolikokrat samo na teh straneh?

Ne poležavam pred televizorjem, ne hodim v bifeje in klube, trudim se živeti zdravo, proste minute, kolikor jih lahko iztrgam vsakdanu, pač posvetim športu oz. alpinizmu. Preplezanih smeri ne proslavljam za šankom, ampak letim domov, da bi ujel kosilo, preživel popoldne s tistimi, ki me potrebujejo in ki jih potrebujem… Še vedno verjemem, da sem zaradi alpinizma boljši mož in oče, ali pa vsaj bolj znosen. In tisti delček slabe vesti, ki se mi vsili v zavest, običajno usmerim tako, da ima družina nekaj od njega. Ure preživete v gorah skušam tako ali drugače – povrniti.

Alpinizem je nevaren šport, vendar … Več ko veš in znaš, bolj ko je obisk gora kontinuiran, bolj imaš stvari pod kontrolo. S pravim pristopom, nadgrajevanjem znanja in predvsem zmernostjo pri zastavljenih ciljih, lahko alpinizem postane relativno varen šport. Šport, ki lahko tebi in posredno tvojim bližjim ponudi veliko lepega, ne da bi karkoli odvzel.

Eden od najlepših trenutkov vzpona mi je vrnitev domov k tistim, ki jih imam rad, poln novih vtisov, spoznanj, predvsem pa z neverjetno voljo do življenja. Tura v hribih stvari postavi v perspektivo, vpliva na moj sistem vrednot, na odločtve, ki jih sprejemam v dolini. Pomeni gorivo, da sploh normalno funkcioniram.

Zadnje čase manj govorim o svojih dosežkih – dosežkih znotraj svojega močno omejenega dosega, da smo na jasnem. Rad se pohvalim prijateljem, delim fotko na fejsbuku, predvsem širšemu krogu družine pa jih že prav nerad omenjam. “Kje sem bil? Kam grem? Malo naokoli … ” Ugotovil sem že, kdo sprašuje, ker ga dejansko zanima in kdo vpraša le zato, da mi bo lahko ponudil pridigo o odgovornosti. Štorija o pometanju pred lastnim pragom običajno izostane. Slednja me pravzaprav niti ne zanima. Zato grem zadnje čase raje samo “Malo naokoli … ”

Sem pa vesel, da me razume edina oseba, ki me mora razumeti, v kolikor želim uresničevati svoje želje, cilje … sanje. Zaveda se, da se v gorah napaja tisti del mene, ki bi v mestu stradal ter počasi umiral. Ne sprašuje me butastega zakaj. In za to ji bom večno hvaležen.

  • Share/Bookmark

27.11.2011

Temna plat alpinizma

Objavljeno v Poezija, alpinizem 11:06 avtor: sosed

Sonet sem potegnil iz naftalina. Že dolgo nisem napisal nobenega, ob višku časa, ki mi ostaja zaradi dolgotrajnega prehlada, pa sem malo prebiral moje stare nebuloze – in ga na novo odkril.

Danes na vsebino gledam precej drugače kot takrat, ko sem ga zapisal. Takrat sem se z alpinizmom spogledoval, danes se ga, vsaj na trenutke, trudim živeti. In če sem bil takrat, vsaj deloma, ujet v stereotipe, ki obdajajo alpiniste, sem jih danes osvobojen.  Egoist in samomorilec. To sta etiketi, ki jih družba najpogosteje prilepi alpinistu. O vsaki od njiju bi lahko napisal roman. Pa ne bom. Morda se jih lotim v kakšnem drugem zapisu.

Tokrat bom le objavil omenjeni sonet. Kljub naivnosti v kateri je bil napisan, je v njem nekaj iskrenosti in verjetno celo resnice. Dejstvo pa je, da danes takšnega ne bi več napisal …

Plezalcu
Barve jeseni pod vznožjem planine,
dotika se listje odpadlo nebes,
šepečejo tiho vrhovi dreves,
severni veter prinaša vonj zime.

Lastovic davno je pesem zamrla,
izgubil se stržek prijatelj je v noč,
odrekla sinica je svojo pomoč,
gosta napetost vsak šum je zatrla.

V tistem napev tih zareže v tišino,
grenko in žalostno deklice petje,
zavije v žalost zdaj celo dolino.

Enkrat na leto prinaša mu cvetje,
njemu, ki pustil je v prsih praznino,
tja, kamor s stene zgrmel je v globino.

sosed

  • Share/Bookmark

21.11.2011

Vertikalni del življenja …

Objavljeno v alpinizem 16:58 avtor: sosed

… se je v zadnjih dneh umaknil horizontali. Kot ljubeča družina ki si deli vse, smo si doma uspešno razdelili tudi virus naše najmlajše članice. In tako smo si podajali štafetno palico. Trenutno jo v rokah trdno držim jaz. Sem na bolniški. Je lahko kaj hujšega?!

Kolca se mi po hribih in plezanju, s svojim kolcanjem pa blazno nerviram svojo ženo. Pa saj ima prav – končno je dočakala neko obdobje brez hribov in plezanja, pa sem že ves živčen, kdaj in kje bom končno lahko potešil svojo nervozo. V mrtvem delu sezone, ko je skala premrzla za plezanje, snega pa še ni, tako ali tako ni veliko možnosti za kakšno resno turo, pa vseeno bi vsaj kaj krajšega lahko stisnil, tako za dušo, zdaj pa še ti virusi in driske in … Ok priznam, res ne znam biti na miru.

Zadnja akcija, ki je spominjala na malo bolj resno turo, je bil solo skok na zasneženi Triglav v začetku meseca. In res je šlo za skok – štart ob 3:30 iz Krme, vzhod na Kredarici, ko se je družina počasi odpravljala k zajtrku, sem bil na vrhu, pred dvanajsto pa že pri avtu. To je bilo hkrati prvič letos, da sem okusil sneg. Novo porcijo pa nestrpno pričakujem od takrat. Toliko bolj, ker me je ženka presenetla z novimi lednimi cepini. Res je taglavna! Ampak, kako naj potem ne želim iti gor? Joj, naj že sneži!!!

Po treh urah hoje v temi končno sončni žarki

Za tak razgled se je splačalo zgodaj vstat

Kredarica v jutranji zarji.

Yes, dovolj je snega, da se ga bo dalo popikat.

Reveži pod mano se počasi prebujajo v gosto meglo.

Edini potencialno tečni del za mano, zdaj samo še po grebenu do vrha.

Na vrhu pa ... poezija

Še obvezna fotka Aljaža in nazaj v dolino. Imam pa občutek, da to zimo še pridem naokoli.

  • Share/Bookmark

17.11.2011

Ne verjamem nikomur!

Objavljeno v Solze 21:25 avtor: sosed

Tako nekako razmišljam, ko poslušam predvolilna soočenja. Ob Janši se mi obrača od 2004 dalje, Pahor je v treh letih vladanja dokazal, da ima težave z erekcijo, Virant se je, z nerazumljivo butastimi reakcijami na očitke o moralni oporečnosti pri prejemanju nadomestila, pokopal kar sam, Golubiča so odnesli z ringa že daleč pred začetkom predvolilnega boja, interesne skupine upokojenih, mladih, ali pa v končni fazi ljubiteljev kuhanega krompirja, po mojem mnenju v parlamentu nimajo kaj iskati, edini preostali kandidat pa me je zaenkrat razočaral. Čakal sem, da bo vložil nekega kvizka, s katerim bo prepričal, pričakoval,da bo nastopal v smislu “jaz sem jaz”, ne v smislu “jaz nisem oni” a še vedno čakam. Kdo je vzel denar MOL-u, kako so pred leti spucali menedžerje, kako so ‘zjebali’ Pahorjeve referendume … Jebemumast no, govori o svojem programu, ne potrebujem še enega interpretatorja političnega dogajanja zadnih x let. Naučeni odgovori, z markerjem označene teme, ki se jih ponavlja ob vsaki priložnosti ne bodo prepričali neopredeljenih. Mene niso.

Janša na soočenjih raztura. Miren, uravnotežen, spravljiv, s premišljenimi in treznimi odgovori. Tip izpade car. Mojster. Če bi 4.11. začel spremljat politično dogajanje bi ga volil. Pahor? Ko ga poslušam, si mislim: pa to je tip z jajci, ej! To care, udari po mizi, takega šefa rabimo. Človek bi skoraj pozabil, da je maneken kastriran. Da smo se vsi skupaj do grla najedli njegovih kompromisov in ‘mehke’ politike. Da je imel priliko in v treh letih ni enkrat nastopal tako kot sedaj tekom soočenj. Ja, Borut je izkušen politik, ima več kot očitno odlične svetovalce, ljudje pa imajo zelo, zelooo kratek spomin. Virant ne hendla pritiska, to je jasno pokazal takoj na prvem soočanju. In kasneje s svojimi kalkulacijami v stilu ‘pa koliko denarja moram vrniti? Koliko pravzaprav stanejo ti vaši glasovi?” Ne zamerim mu, da je vzel nadomestilo, močno pa zamerim štoraste reakcije po izbruhu afere, ki je to postala prav zaradi slednjih.

Mah, pajacev niti ne bom našteval naprej… Trije primeri bodo dovolj za poanto. Predvolilni boj, pa čeprav gre za enega bolj zanimivih doslej, je totalni nateg. Ponudba kandidata je produkt PR služb. Pika. Saj to smo vedeli že prej, vendar nikoli ni izpadlo tako očitno. Kandidate poznamo predobro, da bi se lahko sprenevedali in prodajali meglo, pa vendar počnejo prav to. Ko Janša izpade car, Pahor odločen in Virant koruptiven, potem veš, da tu nekaj smrdi. Retorika je eno, politika, ki jo bo fural pa nekaj povsem drugega. Predvolini boj je bullshit! In jaz osebno ne morem verjeti nikomur!

  • Share/Bookmark

27.09.2011

Zgoraj je svet lepši!

Objavljeno v Foto utrinki, alpinizem 08:00 avtor: sosed

Za mano je odpuljen vikend. Dva dni v hribih, noč na 2070 metrih, tri preplezane smeri, na kilometre prehojene poti in ogromno pridobljenih izkušenj.

Nemogoče je razložiti pravo vrednost tovrstnih izkušenj nekomu, ki tega sveta ne pozna. Tudi ne zamerim, da ta isti ne razume, kaj počnemo tam med skalami, s klini v eni in kladivom v drugi roki. Pa odgovor niti ni tako kompleksen. Preprosto – živimo. V divjini sredi izpostavljene stene, v trenutku popolne koncentracije, osredotočenosti zgolj na naslednji gib, v zaupanju osebi, ki varuje na drugem koncu vrvi … Tam šele zares zadihaš. Osvobojen trivialnih in banalnih ovir, ki se tu doli zdijo tako nepremostljive. Imam občutek, da se ponavljam kot lajna. In še vedno je tako težko razumeti?

Ta ‘šport’ me dejansko naredi boljšega. Bolj pozitivnega in pomirjenega. Daje mi moč – postati boljši mož, oče, človek … Ja, to je totalni fiks. Zadoščenje in vir energije. To je alpinizem!

Več o turi – KLIK!
Galerija slik – KLIK!

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisiStarejši zapisi »