05.06.08
Kategorija Žlica vegete ob 06:30 avtor: sosed
Včeraj popoldne, ko sem ravno začel uživati v pivu po dolgem in napornem dnevu, mi je neimenovana kolegica blogerka brez dlake na jeziku čez mizo prilepila šamar. Rekla mi je, da sem na tisti sliki, ki jo imam prilimani na blogu totalno grd! In da stvari slučajno ne bi preslišal ali napačno razumel, je vso stvar ponovila še enkrat: FULL GRD!!! Halo? Jaz? Moi? NEeeEEEeeeEE!!!
Skrčen sem se sesedel v svoj stol in s trzajočim desnim licem (na levem imam mrtev živec) na robu solz lizal duševne rane in preboleval krč, ki me je kljub zanikanju pravkar slišanega stisnil okoli pljuč. Prvič sem vdihnil šele po treh minutah!
Ponoči nisem spal. Zbujal sem se prepoten. Sosedje so prižigali luči, ko so po ulici v temno noč doneli nemočni in preplašeni kriki. V nekaj urah sem se spremenil v lupino, ki so jo brezkompromisno zalučali ob steno, pohodili s težko nogo boleče resnice in jo zdrobili na drobne koščke. Taval sem po temi in iskal luč spoznanja, ki bi osvetlila bolečino ter meni prebudila moč, da jo preženem stran.
Naposled mi je uspelo. Proti jutru sem sprejel odločitev. Nisem kriv jaz! Ma kaki, no way! Nemogoče! Kriva je slika! Pa ne samo slika! Tudi maska, ki jo uporabljam ves čas, ni ravno najboljša! Ljudi straši! Velik nos, košate obrvi, krompirjasta oblika glave … To res ni za med rajo
In tako sem prišel do pomembne odločitve. Snel bom masko in se končno pokazal v svoji pravi luči. Tak kot sem. Jebeš komplekse in skrivalnice. Pa kaj, če nisem ravno najbolj priljubljen med smrtniki. I don’t give a fuck anymore! I’m going public! 
Permalink
04.06.08
Kategorija Smeh ob 15:30 avtor: sosed
- Kaj imaš pa to na roki?
- Povoj, srček. Prst me je bolel in sem šel k zdravniku pa so mi dali povoj.
- Zakaj pa so ti ga dali?
- Zato, ker so mi vzeli noht s prsta pa imam zdaj ranico in so mi jo povili.
- Aha… A te buba?
- Malo, ni hudega.
- Ampak so bli pa zdravniki full nesramni, da so ti noht vzel s prsta. Čist zares, oči. Full nesramni!
- Ha ha, saj sem jim dovolil, da ga vzamejo, miško.
- Ja, kdaj ti ga bodo dali pa nazaj? …
E moj kavboj, kaj bi jaz brez tebe. 
Permalink
Kategorija Žlica vegete ob 11:30 avtor: sosed
… v recimo “Zdravniški nasveti virtualnega hipohonderja”, “urgenca.blog” ali pa vsaj “Smeh, solze in žlica analgetika”. Ja, ta zadnji bi se po moje kar prijel.
Na njem bi denimo dajal nasvete tipa “Kako postati in ostati večni bolnik”, “Kako spoznati slovenski zdravstveni sistem od znotraj” ali pa “Kako odkrivati čudoviti svet mentalnih in fizičnih poškodb ter pri tem ohraniti zdravo pamet”. Okey, na tem zadnjem še delam. Coming soon!
Po neprespani noči in enem nohtu manj lahko zaenkrat zaključm le to, da sem cepec, da nisem šel k dohtarju že v petek, ko se je saga s prstom začela. Ampak zgleda, da me ne bo nikoli izučilo.
Kako že tista pupa poje: ‘I’m so sick and tired of always being sick and tired?’ Nekaj takega, ja…
P.s.: Še izjava tedna: “Ampak oči, so bli pa zdravniki full nesramni, da so ti noht vzel s prsta. Res oči… Full nesramni!” E moj kavboj, kaj bi jaz brez tebe.
Permalink
02.06.08
Kategorija Žlica vegete ob 16:00 avtor: sosed
Dobil sem novo makino! Tisto o kateri je pred časom pisal tudi Had. In zverina je popolnoma izpolnila vsa moja pričakovanja.
Žal mi je edino to, da je bila ena izmed prvih slik, ki sem jih naredil s svojim novim fotoaparatom tale žalost.
Ja, to je (bil?) moj prst. Od petka dalje je degradiran zgolj v (sicer izredeno kvaliteten) vir bolečine in tegob. In kako mi je uspelo? Ob vsem delu, pleskanju, ravnanju in brušenju sten, ki sem ga voluntersko opravljal konec tedna, se mi je uspelo zje***i na najbolj banalen način. Prst sem si priščipnil, ko sem zaloputnil z avtomobilskimi vrati. Čudovita izkušnja, res! Priporočam! Samo ne zaloputnite premočno, kaj hitro se namreč lahko zgodi, da se prst odkotali nekam pod sedež in potem boste imeli cele frke, da ga najdete.
Ah ja, svet je res poln izzivov, avantur in čudovitih presenečenj, ko ti enkrat uspe priti na ta nivo štoravosti, ki ga v zadnjem času več kot uspešno zasedam sam.
Še dobro da imam svojo novo igračko, ki mi nudi vsaj nekaj malega tolažbe. Mimogrede, totalno se navdušejem nad ‘color accent’ funkcijo. Zabavno za popizdit! Kljub temu, da lahko škljocam le s sredincem…
Permalink
27.05.08
Kategorija Žlica vegete ob 06:30 avtor: sosed
Vsake toliko slišim kako pupo, ki vzdihuje, kako ima nek fant lepe oči. Ali pa ima hude žnablje - take polne, za ugriznit in pocuzat. Ena zelo posebna in simpatična dečva, mi je nekoč zaupala, da jo pri moškem najbolj privlači njegov nos. Nos? Go figure. Ampak po mojih izkušnjah in opažanjih, je na moškem en del telesa, ki bi bil na vsakem tekmovanju najbolj sexy kosa mesa, požel absolutno prvo mesto. Njegova rit! Ne šupak, da ne bo pomote… Preprosto - RIT!
Pojma nimam od kje izhaja ta bolestna zaljubljenost, ampak dejstvo je da je tu. Ne rečem, da je tazadnja vse, kar opazite na moškem. Daleč od tega. Tudi ne rečem, da je rit odločilni dejavnik pri izboru partnerja. Ne, včasih celo ni! Ampak izbruh čustev in odkriti valovi odobravanja, ko ugledate zadnjo plat po vaših željah pa so neprimerljivi z navdušenjem nad recimo odtenkom modre v očeh, ali u nulo popedenane fensy frizure, ki si jo je omislil naključen samec. Ma kaki, rit zmaga na polno! Tudi takrat ko nima najboljšega dne.
Zakaj, punce, a mi zna katera pojasnit? Če recimo primerjam vašo rit in našo obsedenost z ženskimi joški. Prsi so tako zelo praktične! Ko si mulc ti dajo za jest, ko si v puberteti, postanejo način predalčkaja vrstnic in neusahljivi vir radovednosti, ko odrasteš in si omisliš punco pa sploh dobijo celo paleto uporabnosti. Lahko jih božaš, grizljaš, stiskaš, se z njimi igraš… Pa bradavice imajo! Halo? Sploh veš, kaj vse se da z bradavicami počet?! Bradavice ti povejo a ji paše ali ne, a jo zebe al ji je toplo. In spet z njimi lahko počneš toooliko stvari, eni jih celo prebadajo, stiskajo s klinčki, polivajo z voskom, ma ima svakojakih, meja je nebo!
Kaj pa lahko počneš z moško ritjo? Mislim, sploh če si ženska? Vsaka druga je itak kosmata. Marsikatera je polna tistih čudnih mazoljev, ki jih staknejo ljudje, ki cele dneve sedijo. Da o abrankah (to so tisti tarzančki, ki visijo s kocin) niti ne začnem. In če se iz ženskih prsi ob določenih priložnostih cedi mleko, iz riti pride kvečjemu … Ne, ne, ne, nekje pa je treba črto potegnit!
Kar hočem povedat je to, da nikoli nisem razumel ženske fascinacije nad moškimi ritmi. In kadarkoli mi je punca podelila kompliment, da imam dobro rit, si nisem mogel kaj, da ne bi pomislil: “Jao, sosed, si pa precej u kurcu, da je stvar po kateri si te bodo zapomnila dekleta ravno tvoja … rit!”
Permalink
26.05.08
Kategorija Žlica vegete ob 06:30 avtor: sosed
Preživel sem… Bilo je naporno, ampak še diham. Se še spomnite legendarnega Kovačičevega napeva? Tistega v katerem jamra, da dela kot zamorc? Če bi jaz ta trenutek napisal pesem, bi lahko samo jokal. Nobene rime, stiha, melodije. Nič. Samo čista in nefiltrirana bolečina.
Sestavil sem regal - en mali in en malo večji predalnik za spalnico. Muke Kristusove! Celo petkovo popoldne in večer sem preživel na kolenih s šraufencigerjem v rokah.
Pokosil sem travo okol bajte. Vonj pokošene trave, se spomnite? Je*em jim rit razvajeno. Ne, košnja ni prav nič poetična. No, mogoče za tistega, ki opazuje to sizifovo delo. Na srečo mi je nasproti prišla soseda in sama porazirala dober kos zelenice. Hvala!
Špajza in klet sta končno pospravljeni! Na kup za kosovni odvos sem znesel toliko materiala, da si srečneži, ki so bili na lokaciji prvi, verjetno že gradijo nove barake. Mimogrede jih bodo lahko tudi opremili z našim starim pohištvom, jogiji, odsluženimi radiatorji, zvočniki… Ja, pred hišo bi lahko odprl pravi bolšji sejem!
Postrigel sem živo mejo, macesen in še nekaj ostalega grmovja. Glede na to, kako dobro mi je uspelo, grem prosto lahko med frizerje… Iz trajne na glavi vam brez problema oblikujem laboda. Sem pravi virtuoz. Samo ne se ustrašit, ko bom namesto škarij uporabljal nekaj takega. V pomoč sta mi bila ponovno dva asistenta - odpadle veje in listje je za nekaj časa zanimiralo tudi kavboja, ki jih je pridno odnašal na kup.
Obrezal sem kivi, ki je to pomlad povsem podivjal. Dobro sem ga oskubil, pa me kljub temu čaka še ena runda. Mislim, stvar raste kot v kakšni grozljivki. Bojim se, da me bo agresivni kivi nekoč napadel in pojedel. Nasledni vikend se ga lotim še enkrat!
In ker že cvilim kot otrok, lahko dodam še to, da sem tako mimogrede vrgel ven varovalko, da mi je po celem popoldnevu žaganja končno uspelo prežagati kabel od žage, da sem se parkrat s kladivom po prstu in da sem ob obrezovanju kivija padel s stola. Imel sem srečo, da sem se udaril v najtrši del telesa - glavo…
Vseeno pa sem zvečer, predno sem napol crknjen padel na sosedo v posteljo, odgrnil zaveso in ob pogledu na urejen vrt začutil ogromno zadoščenje. Jebemti, mamo lepo, a?! Dobil sem poljub, objem in … kakšno urico kasneje spal tako trdno kot že dolgo ne.
Permalink
21.05.08
Kategorija Žlica vegete ob 20:17 avtor: sosed
P.S.:
Permalink
Kategorija Poezija ob 14:00 avtor: sosed
Kdo poetu rime nosi,
tiho na uho šepeče,
kar zapiše ko doseže
dolga roka ga nesreče?
Kdo poetu rime nosi,
ko nebo nad njim zavre,
in Erate večna pesem,
zgolj potihne in umre?
Kdo kupčuje, preprodaja,
In kdo trži navdih?
Kdo poetu rime nosi,
Ko konča poslednji stih?
sosed
Permalink
20.05.08
Kategorija Žlica vegete ob 06:30 avtor: sosed
… poštenega najditelja naprošam, da mi jih proti nagradi dostavi na dom.
Ja, nezadržno se bliža junij in z njim začetek največjega športnega tekmovanja v Evropi. Tokrat bo fuzbalsko prvenstvo ponovno v naši neposredni bližini, precej tekem se bo namreč odvijalo v sosednji Avstriji, jaz - CEPEC - pa si spet nisem priskrbel kart. In to kljub temu, da sem imel najboljši namen naskočit karte takoj, ko gredo v promet oz. jih rezervirat nemudoma po žrebu skupin konec lanskega leta.
Ampak tega jasno nisem storil. Zakaj že? Aja točno, ker sem CEPEC!!!
Tolaži me dejstvo, da sem davnega leta 2000 že videl neko tekmo evropskega prvenstva. Še več, na Euru sem videl igrati Slovenijo, kar je do takrat veljalo za znanstveno fantastiko (in ja, obdobje, ko o tem ne smemo niti sanjati se je (pre)hitro vrnilo). Se spomnite tiste znamenite prve tekme proti Jugoslaviji, vodstva s 3:0 in končnih 3:3? Bil sem tam na tribuni in doživljal tekmo bolj čustveno kot katerokoli pred ali za njo. Bila je nekaj posebnega. Skoraj svetega. In prekleto veliko sem vložil, da sem prišel na tribuno. S frendi smo se na pot proti Belgiji odpravili z avtobusom med pisnim in ustnim delom mature. Ja, tako zelo sem si želel biti tam!
Nikoli ne pozabim tistega trga v Charleroi-ju, kjer smo nekaj ur pred tekmo visokega rizika, na istem trgu kjer so se dan, dva kasneje na polno zbijali Nemci in Angleži, špilali fuzbal skupaj s srbskimi navijači, z njimi pili pivo in stavili na konči rezultat. Niti v sanjalo se nam ni, kakšna tekma nas čaka zvečer. In da bodo še istega dne ob ponovnem srečanju oni tisti, ki bodo z remijem v žepu priznavali, da so imeli srečo.
Tisti dan je bil res nekaj čarobnega in za vedno bo ostal tukaj nekje…
Bi pa zelo rad nekoč, enkrat, kadarkoli, doživel v živo tekmo moje druge najbolj omiljene reprezentance: rad bi bil na stadionu skupaj z angleškimi navijači. Samo enkrat. Na velikem tekmovanju. Tudi če potem ne grem nikoli več na stadion. Za letos so mi načrte že v startu pokvarili ‘vatreni’, sicer pa so vstopnice tekme Anglije itak tako zelo iskana roba, da so razprodane še predno se sploh ve, kdo bo gostoval prvenstvo.
Ta želja je torej še bolj neuresničljiva od tiste o ponovnem spremljanju slovenske reprezentance. Recimo v finalu. Proti Hrvatom. Z golom Slovenije za 4:3 v 95. minuti po sumljivo dosojeni enajstmetrovki… Ih, pa bilo bi super! 
p.s. Ok, pravkar sem ugotovil, da je kart za Euro še ogromno, ampak ljudje, najslabša kategorija najcenejše tekme se začne pri 450€ po karti… Ne morš verjet…
Permalink
15.05.08
Kategorija Žlica vegete ob 15:40 avtor: sosed
K razmisleku na temo me je spravila bralka, ki je (malo za šalo, še manj zares) mojo ‘Žlico vegete’ z imena bloga osvetlila s komercialne plati. Odkar blogam, sem o služenju denarja s pomočjo bloga slišal že veliko govoric. Pa je blog v slovenskem jeziku in okolju, z vsemi svojimi omejitvami, res tržno zanimiv? Zanimiv do te mere, da lahko denimo plača položnice vsaj za osnovne življenjske potrebščine?
Nekateri govorijo o solidnih zaslužkih, drugi jamrajo, da pri nas to ni mogoče, spet tretji teoretizirajo o komercialnih potencialih, ki menda še niso izkoriščeni, večina pa se še vedno močno izogiba konkretnim številkam in navedbam resničnih in oprijemljivih podatkov.
Kakšna je realnost osebno nimam pojma! Da se z blogom pri nas ne da obogateti, je verjetno jasno vsem v tem športu. In po moje je to še toliko težje dosegljivo, v kolikor bi si to zastavil kot gonilo pisanja.
Kljub temu pa je blog seveda močen medij in kot tak lahko tu pa tam ponudi pot do rešitve iz konkretnih težav. Če bi v sosedovih pisanjih iskal koristi, bi lahko denimo pisal o tem, da mi je blog pomagal pri nakupu klavirja (čaki, saj o tem dejansko sem pisal), da mi je posredno ponudil možnosti za nekaj dodatnega zaslužka v smislu objavljanja člankov na drugih spletnih mestih (gre za zelo simbolične vsote), največ kar mi je dal pa so nedvomno številna poznanstva v krogu zelo zanimivih ljudi. Med katerimi so morda tudi takšna, ki bi nekoč lahko prerasla v prava prijateljstva. In z njihove … tore vaše strani,sem bil ves čas deležen številnih nasvetov, tolažbe, drobnih in velikih pozornosti, ki se jih z denarjem preprosto ne da izmeriti.
Dan, ko bi pod rubriko zaposlitev lahko vpisal besedno zvezo ’samostojni bloger’ pa se zdi kljub temu zelo oddaljena, če že ne neuresničljiva želja. Pa to sploh je moja … vaša … ok, NAŠA želja? Običajno se vse konča pri denarju. Morda pa bi denar pomenil tudi konec bloga kot orodja za izražanje neodvisnega, neobremenjenega in povsem avtonomnega mnenja njegovega avtorja. Mar ni eden od največjih čarov bloga ravno njegova vloga ponudnika alternative čadalje bolj odvisnim tradicionalnim medijem, polnim manipulacije, prikrivanja resnice in krčenja namesto širitve obzorji? Rad bi verjel v to, da je blog iskren medij, ki govori resnico. Ne objektivno resnico, temveč mojo, tvojo, njegovo ali njeno. In v to lahko verjamem le dokler vem, da se za to resnico ne skriva marketinško naravnan interes…
Evro ali blog? Moja izbira je zaenkrat blog.
Permalink
