22.03.2007

Barka

Objavljeno v Ko piše srce 08:28 avtor sosed

boat.jpg

Nekoč je živel mož. Pošten mož. Mož poln ambicij in ciljev, ki so samo čakali, da jih bo uresničil. Še vedno je bil mlad, vendar vseeno si je večino svojega življenja najbolj želel ene same stvari. Od vseh želja je bila najbolj goreča želja, da bi si nekoč zgradil svojo barko. Z njo bi lahko potoval po morju, se podajal v kraje, ki jih še ni poznal, odkrival skrite kotičke, ki jih ponuja prostranstvo. Na tej barki, ki si jo je bil v mislih zgradil že kot otrok, se je želel postarati. Z njo je bil pripravljen prepluti vsa morja in kot v poceni hollywoodskem filmu na njej dočakati svoj poslednji sončni zahod.

Da bi uresničil svoj cilj, je svoje dotedanje življenje posvetil pripravam na trenutek, ko se bodo pričela prva dela. Prebiral je knjige o načrtovanju izgradnje plovil, uril se je v tesarstvu ter ročnih spretnost in vso svojo energijo usmeril v pridobivanje znanj, ki jih bo potreboval za izvedbo tako zahtevnega projekta.

In ko je napočil pravi čas… Ko so se planeti postavili na pravo mesto in so se posamezni delci sestavljanke zložili v čudovito celoto, je mož zgradil svojo barko. Vse je stavil na ta prvi in edini poizkus, zato se mu ni smelo ponesrečiti. Vanjo je zlil vsa pridobljena znanja, svoje želje, ambicije, upanja, barki je dal sebe samega … in končno zaplul. Dolgo časa sta bila on in barka eno – neločljiva celota. Včasih je vodil barko mož. Kot pravi kapitan je ponosno stal na palubi s krmilom v rokah. Spet drugič je plovbo prepustil njej. Zleknil se je na sonce ter se pustil voditi – poln zaupanja, a tudi napuha in občutka samozadostnosti ob izpolnitvi glavnega življenjskega cilja. Želel je, da bi občutek trajal. A ni…

Prišli so težki časi, veter se je obrnil. Nad morje so se začeli zgrinjati težki, črni oblaki in mož se je zbal za vse, kar je dolga leta gradil. Želel je odpluti nazaj v pristan, pobegniti nekam, kjer bi se lahko skril pred nevihto in, ko mu je zmanjkalo idej, je prvič v življenju pokleknil na kolena ter prosil za svojo usodo pri Tistem, ki mu nikoli prej ni zaupal. Vendar katastrofe kljub temu ni mogel in ni znal preprečiti.

Ko so moža kasneje spraševali, kaj se je pravzaprav zgodilo, jim ni znal odgovoriti. Zrl je nekam v prazno, ko je govoril o tem, kako se je na lepem znašel naplavljen na obali, ki jo je poln zanosa zapustil pred leti. Počutil se je oropanega, ogoljufanega in praznega. Mislil je, da je izgubil svoj smisel, čeprav ga je imel ves ta čas pred očmi – v senci davno potopljenih podob, ki jih je mož imel za večne.

Danes sem vesel, da me je vrglo ob obalo in da ne plujem več v vodah, ki jih ne poznam. Tokovi so bili premočni, vetrovi premrzli, barka pa … Barka je bila zgolj skupek sanj, ki sem jih sanjal kot otrok. In ko je prvič zaplavala v nemirno morje, se je sesedla kot stolp iz kart. Zdaj vem, da sem ves ta čas preganjal duhove in se je zgodilo samo to, kar se je moralo zgoditi.

Pred dnevi sem po dolgem času spet užival v plovbi. Veliko stvari me je spominjalo na tisto prejšnje potovanje, na katerega sem se podal s takšno predanostjo in zaletom. Verjetno zgolj v opozorilo, da ne bom ponavljal istih napak ter ponovno zaplul predaleč od obale. In ko sedaj razmišljam o dogodkih, ki so nedavno tako pretresli moje življenje, pomirjen z vsem kar se je zgodilo ter hkrati v pričakovanju tistega, kar se še ima zgoditi, ne morem kaj da ne bi pritrdil kantavtorju iz Splita in njegovim verzom: “Ovo mi je škola … i drugi puta ču pametnije…”

 

2 komentarjev »

  1. tommbtommb pravi,

    28.03.2007 ob 10:02

    lepo … in lepo sporočilo med vrsticami …

  2. štulič pravi,

    25.05.2007 ob 12:37

    Boš, Brat Moj!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !