3.07.2007

Otroci z drugega planeta (9.)

Objavljeno v Otroci z drugega planeta 20:58 avtor sosed

- »Halo, kam si spet odtaval? Danes že cel dan sanjariš. Kje imaš ogenj?«
Nekaj trenutkov zatem je sobo napolnil omamen vonj tobaka in se pomešal z napevom Dire Straitsov, ki je prihajal iz mojega starega kasetofona. Vedno ko sem kadil doma, sem to počel nagnjen prek okna. Bal sem se, da me bo izdala zakajena soba, zato sem na vsak način skušal zadržati dim na drugi strani. Seveda mi to nikoli ni uspelo, kljub temu pa je moja razvada ostala neopažena. Vse do tega dne…

- »Aaah, prvi dim je vedno najlepši,« je zavzdihnil Bajsi. »Nekadilec tega nikoli ne bo razumel, sploh pa ne tista kurčeva slovarca!« Miha je bil še vedno besen na go. Marolt, učiteljico slovenskega jezika, ki ga je pred dnevi med glavnim odmorom na šolskem dvorišču zasačila s cigareto v ustih. V galopu je oddrvela v tajništvo, od ravnatelja nemudoma zahtevala ukor in kar je še hujše, poklicala je Bajsijeve starše in jih prosila, naj »tega otroka končno že enkrat spravijo v red!« Priporočila jim je celo socialno službo, ki naj bi pomagala staršem pri vzgoji problematičnih mladoletnikov. »V sedemindvajsetih letih poučevanja,« je dodala na koncu, »še nisem naletela na tako nevzgojenega in podivjanega fanta.«
- »Minil je že cel teden pa še vedno postrani sedim, tako sem jih dobil zaradi te krave. Bo že še videla… Nikoli nisem nobenemu ostal dolžan in tudi njej ne bom.«
- »Pozabi na njo,« z ustnicami sem stisnil filter, močno potegnil in globoko zajel sapo. Dim mi je v trenutku napolnil pljuča in za trenutek se mi je zvrtelo. Noro dober občutek! »Poglej kako majhni se zdijo problemi, če imaš pravo perspektivo,« s prstom sem pokazal na Mišota, hišnika osmice in še nekaj okoliških blokov. Opazovala sva ga že preden sva vstopila v blok. Stal je na travniku poleg parkirišča in se, v svoji ponošeni, bledo-rdeči delovni obleki, še vedno trudil prižgati kosilnico, ki mu je obtičala v travi. Očitno je tudi letos predolgo odlašal s prvo spomladansko košnjo. »Vidiš, njemu se ta trenutek košnja zdi največje sranje, ki ga je lahko doletelo, z najinega zornega kota pa je prav težko razumeti, zakaj si že 10 minut puli lase in brca v drevo. In vse to zaradi takšne malenkosti kot je visoka trava ali zapacana svečka na kosilnici.«
Miha se je zasmejal, pri čemer mu je dim bruhnil iz nosa kot kakšnemu pobesnelemu biku: »Ej, naš Mišo… Vsak letni čas mu prinese nov izziv. Še niti zime in kidanja ni dobro prebolel pa ima že nove probleme!«
Ob tem sva oba planila v smeh. Mišove legendarne dvoboje s plugi, ki pozimi s cest odstranjujejo zapadli sneg, so poznali daleč naokoli. Besen je bil vsakokrat, ko so se nekje iz daljave začele svetiti utripajoče oranžne luči. Te so pomenile, da se bo s ceste na dvorišče vsak trenutek usula nova pošiljka zbitega snega. Snega, ki se ne kida sam. Snega zaradi katerega boli hrbet. Snega, ki ga je Mišo sovražil iz dna srca. In tako je, medtem ko so se zjutraj v bloku prižigale prve luči in so bila okna zaradi novozapadlega snega polna veselih otroških obrazov, nesrečni Mišo stal ob robu ceste in bil svojo bitko z mlinom na veter. Vsakič ko je mimo pripeljal plug, mu je naš hišnik z vso močjo v steklo metal snežne kepe, in že naslednji trenutek obstal sredi kupa snega, ki mu ga je z obrestmi vrnil komunalni delavec za volanom. To ga je seveda le še dodatno spodbodlo in dvoboj se je nadaljeval, dokler prvi zvončki in trobentice niso prekinili bitke do prihodnje zime.
- »Ha ha, o njem bi bilo treba posneti film!«
- »Hej, Tinta, mogoče pa bi pa raje napisal kakšen sonet,« Miha me je hudomušno pogledal izpod čela. Ko je videl, da sem kupil njegovo šalo, in z njo verjetno tudi novi nadimek, je ponovno bruhnil v glasen krohot.
Nato pa je Bajsijev smeh v trenutku potihnil kot odrezan. Na rami sem začutil močan stisk. Okamenel sem, zaprl oči in obžaloval dejstvo, da sem bil tako nepreviden in na radiu do konca odvil gumb za jakost.

Beri dalje

Na začetek zgodbe

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev »

  1. Iz Volkovega brloga » Blog Archive » van der Volkova otroška sanjarjenja pravi,

    5.07.2007 ob 22:35

    [...] Sosed [...]

  2. Igor pravi,

    8.08.2007 ob 12:44

    Bok!
    Všeč mi je zgodba. Spominja me na knjižice, ki sem jih požiral kot mulac. Za tvoje dobro upam, da sedaj sledi kakšen dramatičen preobrat in, da je močan stisk bil stisk kakšne friendly roke. Če je bil Vito, si ga najbrž feeejst najeb..
    OK, vsaj upam, da pri njem nisi doživljal kakšne treninge na after od ZP (batine in to…)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !